Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju

Raziskovalni program obsega na podlagi edine in edinstvene klasične in elektronske gradivske baze nastajajoča slovarska in monografska jezikoslovna dela s področja sodobnega slovenskega knjižnega jezika, slovenske strokovne terminologije, atlase in slovarje s področja dialektologije slovenskega jezika, zgodovinske slovarje slovenskega jezika in pripadajoča monografska dela, etimološki slovar slovenskega jezika ter izgradnjo korpusa slovenskega jezika, kakor je smiselno in nujno za izdelavo inštitutskih slovarskih del in širše. Neobhodno podlago za večino najavljenih slovarskih del, še zlasti za pripravo in izdelavo slovarjev sodobnega knjižnega jezika in strokovnih terminoloških slovarjev, predstavlja infrastrukturna dejavnost (raziskovalna in iz te posledično nastale in nastajajoče ustrezne gradivske zbirke, klasične in v večji meri elektronske), vključena v sklop t. i. Naravne in kulturne dediščine ZRC SAZU.

Za slovarsko delo je potrebna poleg obvladovanja slovaropisnih metod široka jezikoslovna razgledanost, ki vključuje znanje slovnice, poznavanje jezikoslovnih teorij, še zlasti pa jezikoslovnega področja, ki mu slovar pripada. Končno velja posebej izpostaviti, da slovarsko delo izrazito zahteva skupinsko leksikološko-leksikografsko reševanje jezikovnih/jezikoslovnih vprašanj in aplikativni prenos jezikovnega/jezikoslovnega vedenja v slovarsko prakso.

Slovarsko delo pri enojezičnih razlagalnih slovarjih slovenskega jezika zahteva stalno sledenje najnovejšim jezikoslovnim ugotovitvam in njihovo praktično preverjanje oz. uresničevanje. Slovarska dela in slovarji so izrednega pomena za posodobitev, utrditev in širitev jezikovne kulture na slovenskih tleh, obenem pa nujna potreba za slovensko razpoznavnost pri delovanju v Evropski uniji.

Program obsega interdisciplinarno raziskovanje slovenske terminologije in terminografije s stališča besedotvorja, stilistike, pomenoslovja, primerjalnega jezikoslovja, izdelavo slovenskega slovaropisnega priročnika in jezikovnega priročnika za tehnike, izdelavo poimenovalnega sistema in večjezičnih, normativnih, razlagalnih slovarjev.

Sinhrone in diahrone raziskave slovenskih narečij na vsem slovenskem etničnem prostoru so usmerjene v izdelavo jezikovnih atlasov (slovenskega, slovanskega, evropskega) in narečnih slovarjev, v monografske opise krajevnih govorov ali narečij, v preučevanje zgodovine dialektologije ter v oblikovanje narečnih gradivskih zbirk. Cilj raziskav tega obdobja je izpolnjevati obveznosti pri mednarodnih projektih (Slovanski in Evropski lingvistični atlas), zaključiti pripravljalna dela za Slovenski lingvistični atlas in povečati gradivske zbirke.

Sistematično in kontinuirano raziskovanje izvora in etimologije celotnega slovenskega izraznega fonda (občnega in imenskega) omogoča poleg dokončanja etimološkega slovarja slovenskega jezika tudi nastanek monografskih prikazov. Končni rezultat vsakokratne analize slovenske besede je sintetični prikaz v obliki geselskega članka, iz katerega je razvidno, kako je beseda izpričana/živa v slovenskem jeziku (sinhrono in diahrono), kako je vanj prišla, sorodnost besed v drugih slovanskih jezikih, na podlagi katerega besedotvornega vzorca je nastala in kaj je prvotno pomenila.

Med aktualne, dolgoročne naloge slovenskega zgodovinskega slovaropisja spada priprava slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja oz. slovarja, ki prikazuje slovenski knjižni jezik v času njegovega nastanka. V pripravi je integralni popis besedja, uporabljenega v protestantskih delih 16. stoletja.

Izhodišče raziskave besedilnega korpusa slovenskega jezika so novejši dosežki kvantitativnega jezikoslovja svetovnih jezikov, predvsem angleškega, ter primerljivi rezultati, dobljeni z dosedanjimi raziskavami slovenskih besedilnih in leksikografskih elektronskih zbirk.