Raziskave ogroženih narečij v slovenskem jezikovnem prostoru (Radgonski kot, Gradiščanska, Hum na Sutli z okolico, Dubravica z okolico)

Namen raziskovalnega projekta je pridobitev novih znanj in poglobitev védenj, bistvenih za razvoj slovenske dialektologije in slovenskega jezikoslovja v celoti. Cilj raziskave je spodbuditi sistematične narečjeslovne raziskave na območjih zunaj države Slovenije, za katera je značilno postopno izgubljanje rabe avtohtonih slovenskih narečij. Gre za narečja s šibkim medgeneracijskim prenosom, ki jih pretežno govorita srednja in starejša generacija govorcev, zato je za učinkovito spremljanje njihovega stanja izrednega pomena priprava enotnega načrta terenskih raziskav, ki bodo temeljile na skupni metodologiji zbiranja gradiva. To bo pomemben prispevek k slovenski dialektologiji, zlasti k metodologiji preučevanja narečij na jezikovnostičnih območjih.

Za vsako posamezno raziskovalno območje bo izdelana premišljeno zastavljena leksično-fonetična vprašalnica, ki bo namenjena določanju razlikovalnih fonetičnih, morfoloških in tudi leksičnih  lastnosti posameznih krajevnih govorov in narečij ter bo omogočala natančnejšo razmejitev narečij in s tem izdelavo podrobnih regionalnih narečnih kart. Še posebej pomemben prispevek k slovenski dialektologiji bodo primerjalni izsledki raziskav jezikovnih pojavov na stiku z dvema jezikoma različne stopnje sorodnosti (nemški in hrvaški stični idiomi).

Raziskave bodo namenjene tako dokumentaciji narečij kot ugotavljanju njihovega obstoja in živosti, obenem pa spodbujanju njihovega dejanskega ohranjanja. Uporaba profesionalne snemalne opreme pri terenskem delu namreč omogoča sprotno posredovanje raziskovalnih izsledkov zainteresirani javnosti. Prosto dostopen korpus kakovostno posnetega zvočnega gradiva in podroben opis posameznih krajevnih govorov pa ne pomenita samo ohranitve jezikovne kulturne dediščine, ampak tudi trdno oporo jezikovni skupnosti pri ohranjanju in revitalizaciji jezika. Stik z raziskovalci v vsaki manjši skupnosti močno okrepi jezikovno samozavest narečnih govorcev. To, da izginjajoče narečje posnamemo, opišemo in ga uvrstimo v znanstveno oziroma strokovno literaturo, v vseh primerih sproža pomembne pozitivne jezikovnopolitične učinke, predvsem pa prispeva tudi k ohranjanju zavesti o slovenstvu določenega narečja. Ni namreč samoumevno, da govorci svoje narečje povezujejo s slovenskim (knjižnim) jezikom.

Načrtovane so raziskave na štirih območjih dveh sosednjih držav, in sicer:

1) v Avstriji: določitev areala prekmurskega narečja: Radgonski kot (Štajerska) in Gradiščanska

2) na Hrvaškem: določitev območij posameznih narečij, ki segajo prek državne meje: Hum na Sutli z okolico – določitev areala srednještajerskega narečja; Dubravica z okolico – določitev areala kozjansko-bizeljskega narečja.