Veznik v slovenščini je doktorska disertacija pokojne jezikoslovke Brede Pogorelec, ki je bila doslej dostopna le redkim, opombe pa so veljale za izgubljene. Tokrat je prvič objavljena v knjižni obliki. Delo v slovenskem jezikoslovju ni le pionirsko, pač pa zaradi izčrpnega in inovativnega pristopa k analizi vseh zaznanih vezniških sredstev ostaja še do danes nepreseženo in kot tako smernica vsem sodobnim raziskavam skladnje slovenskega jezika. Njegova objava po skoraj šestih desetletjih dokazuje, da v vseh teh letih ni izgubilo relevantnosti in inovativnosti.

Delo je bilo v času nastanka (1963) in je še sedaj najizčrpnejša sinhronična monografija o veznih sredstvih kakega slovanskega jezika. Zajema pojave zloženega stavka v najširšem smislu: ne samo paratakso in hipotakso (vzeto formalno), ampak tudi asindeton.  Raziskava natančno analizira vse podredne veznike (skupno število vseh podrednih vezniških sredstev je 60), vključno s tako imenovanimi mejnimi primeri, priredne veznike (prirednih veznikov in drugih povezovalnih sredstev je 54) in primere asindetona. K analizi je avtorica pristopila s takrat najsodobnejšo metodo, ki vrednosti skladenjskih elementov raziskuje po principu komutacije in z uporabo testa katalize. Klasifikacija vseh vezniških sredstev je predstavljena s skico S. O. Korcevskega, ki je zasnovana na pomenskem razlikovanju odprtih, zaprtih in nevtralnih struktur. Podrobno je predstavljena tudi razlika med veznimi prislovi in členki ter konjunkcijami: prislovom oz. členkom je determinativna funkcija primarna, vezniška sekundarna, medtem ko je pri veznikih ravno nasprotno. V luči ugotavljanja primarnega in sekundarnega funkcijskega udejanjanja analiziranih povezovalnih sredstev so poglobljeno predstavljeni tudi različni odtenki vezniških konstrukcij.