V monografiji Pravopisje na Slovenskem je prikazano reševanje pravopisnih vprašanj v 20. stoletju. Delo je usmerjeno v problemsko raziskavo posameznih pravopisnih težav, ki so jih pravopisci tega časa reševali različno, razširjeno pa je tudi na širšo predstavitev nekaterih pojmov in okoliščin njihovega definiranja ter na prikaz okoliščin izhajanja slovenskih pravopisnih priročnikov. Ob osnovnem, navidez preprostem vprašanju, kateri so pereči pravopisni problemi, je razjasnjeno, da to niso tista vprašanja pisne izrazne ravnine knjižnega jezika, ki jih definiramo kot pravopisne posebnosti, temveč tiste uzakonjene oblike, ki so sprožile nezadovoljstvo jezikovnega uporabnika, tista vprašanja, pri katerih se je predpis večkrat spreminjal, ter tista vprašanja, ki v predhodnem pravopisu niso bila zadovoljivo rešena oziroma jih ta ni predstavil oziroma razvrstil. Pravopisna perečnost je razvidna tudi iz slovarskih delov teh priročnikov, kjer je za obravnavano tematiko najbolj signifikatna lastnost variantnost oz. dvojničnost.

V prvem poglavju z naslovom Slovenski pravopisni priročnik z vidika norme in predpisa, izhajajoč iz teorije Praške šole, so pravopisna vprašanja predstavljena in nadgrajena s sodobnimi spoznanji (natančneje iz dela češke jezikoslovke Ive Nebeske Jezik, norma, knjižnost – Jazyk, norma, spisovnost, 1996), opredeljene so lastnosti knjižnojezikovne oz. pravopisne norme in iz nje izhajajočega predpisa ter predstavljeni osnovni pojmi z naslonitvijo na primere iz slovenske jezikoslovne tradicije.

Vprašanj o jezikovni pravilnosti, o razmerju med jezikovno rabo in jezikovno normo ter sistemom, pa si niso zastavljali le v zibelki teorije knjižnega jezika, temveč tudi na slovenskih tleh. Razlike med slovenskimi jezikoslovci so zlasti v vidnejših polemikah razvidne iz večine diskusij, ki so prerasle vprašanja, v okviru katerih so bile spodbujene.

V drugem poglavju dela z naslovom Okoliščine izhajanja slovenskih pravopisnih priročnikov so, izhajajoč iz narave pravopisa, osvetljeni zunajjezikovni dejavniki, ki so botrovali posameznim izdajam in nanje tudi vplivali. Slovenski pravopisi so bili zaradi svojih dogovornih in družbenih funkcij tudi pomembna institucija jezikovne kulture, javna vloga slovenskega knjižnega jezika se je prav v 20. stoletju pod vplivom zunajjezikovnih dejstev večkrat spreminjala. V predstavitvi okoliščin izhajanja pravopisnih priročnikov so izpostavljena tudi dela, ki so vplivala na njihovo podobo in so nastala bodisi na njihovi teoretični bodisi na praktični podlagi.

V zadnjem, problemskem poglavju dela (z naslovom Pereča pravopisna vprašanja od Škrabca do danes) so nakazani najbolj izpostavljeni pravopisni problemi. Na podlagi tehtnosti in obširnosti odzivov na posamezno problematiko je izbranih 75 vprašanj, ki so v delu obravnavana analitično, posamezna tudi perspektivno.

Pravopisne polemike na Slovenskem sodijo med najbolj burne in sproščene jezikoslovne razprave 20. stoletja pri nas. Izid vsakega pravopisnega priročnika je tudi v preteklosti skoraj praviloma sprožil val nasprotujočih si mnenj, včasih prave vojne med zagovorniki novih rešitev in branilci starih, med sestavljavci pravil in njihovimi kritiki, vedno znova pa so bila tudi odprta vprašanja obveznosti novega predpisa ter merodajnosti in kompetentnosti jezikoslovcev predpisovalcev.