Monografija Ovčja vas in njena slovenska govorica pomembno doprinaša k opisu slovenskih govorov Kanalske doline in odstira »živost« slovenskega jezika na skrajnem severozahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. Pri njenem nastajanju so združili moči domačini in raziskovalci različnih znanstvenoraziskovalnih ustanov, goriške in videmske univerze, Univerze v Ljubljani, Univerze na Primorskem in Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU.

Gradivo, zbrano na Raziskovalnem taboru Kanalska dolina 2003, je v zborniku pregledno urejeno. Uvodnim nagovorom Rudija Bartalotha, predsednika osrednje slovenske dolinske kulturne organizacije, Igorja Jalna, profesorja goriške univerze z dolinskim domačijskim obeležjem, ter Nataše Komac, večletne učiteljice slovenskega jezika v Kanalski dolini in raziskovalke tamkajšnje jezikovne stvarnosti, sledi težiščni del monografije. Sestavlja ga šest prispevkov različnih avtorjev, ki na jezikovno podobo Ovčje vasi gledajo z različnih zornih kotov: sociolingvističnega, onomastičnega, fonetičnega, dialektološkega, celo etnološkega. Najprej Nataša Komac v strnjeni sintezi dosedanjih sociolingvističnih raziskav predstavi Ovčjo vas v času in prostoru. Sledi prispevek Mateja Šeklija, ki prinaša nabor, pomen, tvorjenost in prevladujoče oblike izpričanih slovenskih hišnih imen ter imen hišnih gospodarjev in gospodinj. Dialektološko gradivo je uporabljeno v fonetičnem opisu najzanimivejših glasov in tonskih potekov naglasov »učanskega« govora, delu Petra Jurgca. Prispevek dialektologinje Karmen Kenda-Jež prinaša opis glasoslovja in opozorila na posebnosti z drugih govornih ravnin slovenskega govora prebivalcev Ovčje vasi, komentirana besedila informantke iz Ovčje vasi pa dopolnjujejo njegov fonološki opis in omogočajo nadaljnji študij idiolekta. Monografijo končuje poročilo etnologa Roberta Dapita o zbranem ustnem izročilu Ovčje vasi v Reziji, kamor je življenje zaneslo eno od »učanskih« domačink.