Monografija obravnava nemške izposojenke v besedilu Primoža Trubarja Ena dolga predguvor, ki je predgovor k njegovemu prevodu prvega dela Novega testamenta iz leta 1557. Glavni cilj analize nemških izposojenk je bil čim bolj natančno določiti čas izposoje. Pri tem se je avtorica opirala predvsem na Deutsche Lehnwörter im Slovenischen H. Striedter-Tempsove in na Etimološki slovar slovenskega jezika avtorjev Franceta Bezlaja, Marka Snoja in Metke Furlan. Čas izposoje se določa glede na pravila substitucijske fonetike. Nemški kratki a npr. se je v slovenščini zamenjeval z o do okoli leta 900 (oltar, škoda), nato pa z a (almožna, galge), po okoli leta 1200 pa spet z o (nor, norost).

Pri večini izposojenk je prišlo za izposojo v poštev več stoletij, le redke se je dalo časovno umestiti do stoletja natančno. Zelo važno je bilo ločiti pravila substitucijske fonetike od slovenskih narečnih razvojev, do katerih je prišlo po izposoji v okviru slovenskega jezika. Nekatere izposojenke so v pričujočem delu obravnavane prvič, za druge pa je bil prvič tako natančno določen čas izposoje (ostali avtorji razlikujejo večinoma le med staro, srednjo ter novo visoko nemščino). Ugotovljeno je bilo, da je bilo največ izposojenk lahko izposojenih v 12. stoletju, ko se je začel večji dotok nemškega prebivalstva. Trubarjevih inovacij pa je zelo malo. Poleg tega Ena dolga predguvor vsebuje samo 4 odstotke nemških izposojenk od vseh besed v besedilu. V Trubarjevem delu so nemške izposojenke torej pretežno odraz rabe v ljudskem jeziku in jih Primož Trubar iz nemščine ni prevzemal zaradi morebitne nezadostne izraznosti slovenščine 16. stoletja. Avtoričine ugotovitve vodijo v zaključek, da prvi slovenski pisatelj kaže nepričakovano visoko stopnjo jezikovne ozaveščenosti in težnjo po čim večji razumljivosti svojih spisov.

Avtorica govori tudi o oblikoslovni prilagoditvi izposojenk sistemu slovenskega jezika. Opaziti je na primer tendenco, da se izposojenke iz nemških samostalnikov srednjega spola, ki se končujejo na soglasnik, vključijo med slovenske samostalnike moškega spola, npr. antuerh, kuffer. Vzrok za tako prilagoditev je fonetična podoba nemških predlog in sistem končnic v slovenskem jeziku. Eno izmed sklepnih poglavij govori tudi o semantični prilagoditvi izposojenk sistemu slovenskega jezika. Zelo pogosta prilagoditev je na primer zmanjšanje števila pomenov (npr. adrya pomeni samo »prepir« in ne še »malenkost, zmerjanje« kot v nemščini), saj običajno v jeziku obstaja potreba po enem samem specifičnem pomenu.