Monografija dokazuje, da sta skladenjska ravnina minimalistične teorije jezika, imenovana logična oblika (LF), in pomenska ravnina, ki jo (implicitno) uvajajo skoraj vse pomenoslovne teorije, ena in ista ravnina. To stori tako, da (i) definira logični jezik L*, pluralno razširitev predikatne logike prvega reda, ki ima dovolj izrazne moči za zapis pomena angleškega presežniškega določilnika ‘most’, ter (ii) izdela izomorfizem med LF in pomensko ravnino, temelječo na jeziku L*.

Empirično je uvedba jezika L* podprta z izvirno medjezikovno napovedjo, ki trdi, da vsak jezik s presežniškim določilnikom angleškega tipa pozna tudi določni določilnik (v angleščini ‘the’). Napoved najmočneje podkrepita makedonščina in bolgarščina, ki sta edina slovanska jezika z določnim določilnikom.

Glavne značilnosti izdelanega izomorfizma so naslednje. Spremenljivke jezika L* ustrezajo zaporedjem funkcijskih projekcij v razmerju jedro – dopolnilo. Predikati jezika L* ustrezajo (pojmovnim in) formalnim oznakam LF. Projekcijo oznak v LF enačimo s predikacijo v jeziku L*. Monografija prinaša razčlembe širokega obsega jezikovnih zgradb, s poudarkom na presežniških in primerniških zgradbah ter žariščenju.