V monografiji so predstavljeni krajevni govori v Sloveniji in na Hrvaškem, ki so v tradicionalni slovenski dialektologiji uvrščeni v severni del kostelskega narečja dolenjske narečne skupine slovenskega jezika. Razmejitev slovenskega (in hrvaškega) jezika in njunih narečij s politično mejo med Slovenijo in Hrvaško na tem območju je odraz izključno sociolingvistične, ne pa širše jezikoslovne presoje, ki bi upoštevala jezikovnorazvojne značilnosti teh govorov in jih razmejila na podlagi njihovega jezikovnozgodovinskega razvoja. Z definicijskimi lastnostmi slovenskega jezikovnega sistema se je skušalo dokazati hipotezo, da je del govorov, ki se trenutno uvrščajo v zahodno goransko podnarečje goranskega narečja hrvaškega jezika, lingvogenetsko gledano, del istega jezikovnega sistema kot severni del kostelskega narečja (po starem) oziroma čabranškega narečja (po novem), tj. del slovenskega jezikovnega sistema in ne hrvaškega kajkavskega. Sociolingvistični vidiki jezikovne ali narodnostne pripadnosti niso bili niti predmet zanimanja niti proučevanja.
Kazalo vsebine
1 Uvod
1.1 Mreža krajev
1.2 Družbeno-geografski oris obravnavanega območja
1.2.1 Današnja upravna delitev
1.2.2 Geografska umestitev
1.2.3 Zgodovinski oris
1.3 Pregled preučevanja govorov ob Čabranki in v zgornjem Obkolpju
1.3.1 Zgodovina preučevanja
1.3.2 Slovenska dialektologija
1.3.3 Hrvaška dialektologija
1.3.4 Etnološko-jezikovni prispevki
1.4 Obravnavano narečno gradivo
1.4.1 Narečna transkripcija
1.5 Lastnosti obravnavanih jezikovnih sistemov
1.5.1 Od skupnega razvoja do posameznih jezikovnih sistemov
1.5.2 Slovenski jezikovni sistem
1.5.2.1 Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem
1.5.2.2 Nadaljnja dialektizacija
1.5.2.3 Dolenjska narečna skupina
1.5.2.4 Kostelsko narečje – čabranško narečje
1.5.2.5 Zahodno goransko podnarečje
1.5.3 Kajkavski jezikovni sistem