V knjigi so z manjšimi popravki ponatisnjene slogovne razprave, ki so bile objavljene v različnih znanstvenih in strokovnih revijah in zbornikih, prvič pa sta objavljeni obsežnejši razpravi Erjavec med znanostjo in umetnostjo in Jezik, umetnost in kvantna fizika. Tematika razprav je izredno široka – predstavljeno je jezikovno oblikovanje tako Trubarjevih in baročnih pridižnih besedil kot umetnostnih in neumetnostnih besedil, ki so nastala v 19., 20. in 21. stoletju. V drugem delu knjige je posebna pozornost namenjena oblikovanju besedil na prvi pogled tako različnih zvrsti, kot sta umetnostna ter poljudnoznanstvena in znanstvena. Napeto in protislovno razmerje med obema zvrstema pa ostaja nerazumljivo le, dokler ga ne začnemo dojemati kot uresničitev in oblikovalca zahodnega novoveškega zgodovinskega razvoja, ki ga filozofsko usmerjata posebno, metafizično razumevanje resnice in stalno upiranje takemu redukcionizmu.

Knjiga ne predstavlja stilistike kot sistematične zbirke različnih slogovnih jezikovnih struktur in pravil, izločenih iz svojega zgodovinskega besedilnega in družbenega okolja. Avtor je namreč prepričan, da je treba vso pozornost usmeriti v vsakokratna posamezna besedila kot tiste zgodovinske dogodke, ki jih niti jezik niti pomen ne moreta nikoli povsem izčrpati in na katerih mestu se tudi ne morejo pojaviti nobena druga besedila. Vsaka resna analiza bi se zato morala posvetiti tudi pogojem, ki omogočajo enkratna besedila kot dogodke – dogodke, ki oblikujejo zgodovino in med seboj stopajo v različna razmerja.