Gledališki terminološki slovar je prvi razlagalni, normativni in prevodni slovar slovenskega gledališkega izrazja, v celoti izdelan na podlagi slovenskega gradiva. V njem je prikazanih 2957 izrazov gledališča, lutkarstva, deloma plesa in glasbenega gledališča kot gledaliških pojavov, radijske in televizijske igre, sodobnih scenskih in spletnih umetnosti. Ima tri dele: v prvem so slovarski članki s pomensko in jezikovno opisanimi slovenskimi iztočnicami, dodani so tudi angleški in francoski ustrezniki, v drugem je angleško-slovenski, v tretjem pa francosko-slovenski slovar gledališkega izrazja. Za prvo spletno objavo (2011) je bil slovar dopolnjen z nemškimi in italijanskimi ustrezniki, še oddatne popravke je doživel z elektronsko izdajo 2013.

Slovar ima dolgo zgodbo nastajanja. Gradivo zanj je pred več kot 50 leti začela zbirati skupina sodelavcev AGRFT pod vodstvom Mirka Zupančiča. Zbirka je bila prvotno namenjena za izdelavo Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Kasneje je bilo zasnovano sistematično izpisovanje za stroko pomembnejših del. Delo pa je zlasti zaradi pomanjkanja denarja zastajalo. Sredi 80. let 20. stoletja je bila po prizadevanju akademika Dragotina Cvetka v okviru SAZU imenovana komisija za izdelavo gledališkega slovarja, ki so jo sestavljali: Miran Herzog, Majda Clemenz, Zvonka Leder Mancini, Slavka Lokar, Janko Moder in Viktor Molka. Komisija je izdelala geslovnik, ki je bil namenjen objavi. 1994. se je Zvonka Leder Mancini kot vodja Sekcije za terminološke slovarje upokojila. Delo za slovar se je ustavilo. Leta 1997 je bila komisija obnovljena. V njej so ob rednih članih krajši čas ali samo z nasveti sodelovali gledališki strokovnjaki različnih področij. Hkrati z redakcijo slovarskih člankov po tematskih sklopih se je vseskozi dopolnjeval tudi geslovnik. Zaradi zavzetosti vseh članov komisije je delo dobro potekalo – vendar prepočasi zlasti za starejše člane. Miran Herzog in Janko Moder sta umrla, Viktor Molka pa se je zaradi bolezni umaknil pred zaključkom slovarja. Zadnje leto so slovarsko besedilo pregledovale in dopolnjevale Barbara Sušec Michieli, Katarina Podbevšek, Slavka Lokar in Marjeta Humar.

V gledališko stroko stalno prihaja veliko tujega izrazja, ki bi ga bilo treba posloveniti. Pogosto je bilo to storjeno, vendar ne za vsako ceno, zlasti pa ne, če je že uveljavljeno citatno ali prevzeto poimenovanje (hepening, performans). Slovar navaja tudi ženske oblike za poklice v gledališču. Gledališko izrazje je predstavljeno in ovrednoteno s stališča pogostosti rabe in funkcijskozvrstne pripadnosti. Manj uporabljano izrazje je prikazano s kazalkami na pogostejše. Ob neoznačenem je v manjši meri upoštevano tudi strokovno pogovorno (označeno kot strok. pog.) in žargonsko (žarg.). Izrazje, ki ima izrazito slabšalni prizvok, je označeno kot slabšalno (slabš.). Z zastarelo (zastar.) je označeno izrazje, ki se v glavnem ne uporablja več, pojem, ki ga poimenuje, pa obstaja (komparz za statist). Z nekdaj je označeno izrazje, ki poimenuje pojme, ki jih danes ni več (lahkoživec), z zgodovinsko (zgod.) pa poimenovanja iz oddaljenejše preteklosti (salon, gozd).

Vsak strokovni izraz je iztočnica samostojnega članka. Iztočnice so eno-, dvo- ali večbesedne in praviloma v ednini. Slovarski članki – polnopomenski, kazalke ali sestavljeni – so razvrščeni po abecedi. Iztočnica ima lahko več pomenov, ki so označeni z arabskimi številkami. Polnopomenski slovarski članki vsebujejo razlago, različna pojasnila, lahko tudi sopomenke (S), tuje ustreznike, ki jim navadno sledi informativni del. V njem so v razdelku PRIM. pri vsakem od pomenov navedena pomensko sorodna ali podobna poimenovanja, v razdelku GL na koncu slovarskega članka pa besedne zveze, v katerih se pojavlja iztočnica in so v slovarju na abecedno ustreznem mestu. Kazalke kažejo na ustreznejša poimenovanja.