Diferenciacija filologije se kar naprej popravlja z nastankom novih interdisciplinarnih ved, med njimi je tudi etnolingvistika. Ta se je posebno dobro ukoreninila v slavistiki posebej z rusko in poljsko šolo. Medtem ko se prva po zaslugi Nikite N. Tolstoja in Svetlane Tolstaje z diahrono metodo usmerja v preteklost tja do mitologije, se druga pod vodstvom Jerzyja Bartmińskega spogleduje s kognitivnim jezikoslovjem in jo s sinhronim pristopom bolj privlačijo sodobne teme. Etnolingvistika po slovensko skuša v posameznih poglavjih slediti njuni metodologiji, še prej pa ozavestiti vlogo revije Wörter und Sachen (1909) do nastopa nacizma in Matije Murka pri konstituiranju novo imenovane stroke. Poleg tega ne želi prezreti posebnih okoliščin, v katerih se slovenski jezik na vseh štirih straneh neba bojuje za svoj obstoj.

Avtorica očrta predzgodovino slovenske etnolingvistike na slovenskih tleh. Najbolj drzen je bil danes pozabljeni Davorin Trstenjak, terensko najbolj zanesljiv Fran Erjavec, Matija Murko pa znanstveno tako prodoren, da ga je nemška filologija povabila v uredništvo revije Wörter und Sachen, ki je s sodelovanjem številnih narodnih filologij utirala pot današnji etnolingvistiki. V drugi polovici 20. stoletja sta za slovensko etnolingvistiko najbolj zaslužna, le da se nista teoretično opredeljevala do nje, akademika Milko Matičetov in Pavle Merku. Na naklonjenost vanjo zajetim vprašanjem je najbrž vplivala njuna lastna izkušnja o stiku dveh narodov in dveh jezikov. Herta Lausegger z Inštituta za slavistiko Univerze v Celovcu se sodobni zamisli etnolingvistike približuje s številnimi kratkimi dokumentarnimi filmi o posameznih kmečkih delih med koroškimi Slovenci. Informatorji pred kamero v živo poimenujejo posamezne predmete in obnavljajo delovne postopke tradicionalnih kmečkih panog, kar pride prav predvsem za ohranjanje besedišča iz slovenskih (in nemških) koroških narečij.

V nadaljevanju je snov razvrščena koncentrično. Razdelek o narodni identiteti se posveča zgodovini slovenskih mesečnih imen, sicer pa je težišče na jezikovni problematiki Slovencev v sosednjih državah in ugotavlja, da vprašanje o povezanosti jezika in noše ni samo akademsko niti ne zgolj kulturno, ampak tudi politično: Se bo tako kot se že danes na severni polobli oblačilna kultura globalizira, tako zgodilo tudi z jezikom in se bodo naši potomci po celem svetu pogovarjali v enakem jeziku, le z nekaterimi pokrajinskimi / krajevnimi posebnostmi?

Za razdelek o regionalni identiteti sta karakteristični poglavji o slovenskih ljubiteljskih narečnih slovarčkih in hišnih imenih v Žireh, medtem ko se v celostni predstavitvi Prekmurja prepletata etnolingvistično in folkloristično izhodišče.

Osebna identiteta se odkriva v razmerju do drugega, o čemer pričata dve poglavji polni zbadljivk, ki so urejene v pregleden sistem. Še bolj intimna je v osebnih izpovedih, o čemer priča poglavje o ustvarjanju Zlatka Pochobradskega, ki sodi v tukajšnje obzorje zaradi obstoja na križišču slovenske in hrvaške zgodovine in kulture.