Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah

Položaj slovenske skupnosti v sosednjih državah je rezultat različnih družbenih, ekonomskih in političnih procesov v preteklosti. Empirični podatki izkazujejo, da je kljub solidni pravni zaščiti slovenske manjšine v sosednjih državah opazno upadanje števila pripadnikov slovenske manjšine, upadanje števila govorcev slovenskega jezika in prekinjanje medgeneracijskih jezikovnih vezi v posameznih zamejskih okoljih. 
Projekt “Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah” bo prostorsko obravnaval videmsko pokrajino (Italija), Porabje (Madžarska) ter Medžimursko in Varaždinsko županijo (Hrvaška). V vseh omenjenih območjih je položaj slovenske skupnosti in slovenskega jezika zaznamovan z zgodovinskimi okoliščinami in aktualnim družbenim kontekstom. Jezikovni položaj slovenske manjšine v videmski pokrajini se močno razlikuje od jezikovnega položaja slovenske manjšine v Tržaški in Goriški pokrajini. V videmski pokrajini se slovenščina v javnosti uporablja v skromni meri, dvojezični javni napisi so redki, italijanski šolski sistem pa kljub nekaterim izjemam v večinskih šolah učenja slovenskega jezika ne predvideva. Za Porabje ugotavljamo, da velik delež slovenskega prebivalstva ne govori več porabskega narečja in da v zelo šibki meri (če sploh) prihaja do medgeneracijskega prenosa slovenskega jezika. O znanju in rabi slovenskega jezika med pripadniki slovenske manjšine v Medžimurski in Varaždinski županiji pa praktično ni bilo narejenih nobenih raziskav. Zaradi drastičnega zmanjšanja števila Slovencev, ki je verjetno posledica asimilacijskega procesa, se je slovenska skupnost v Varaždinski županiji učinkovito organizirala, uspelo ji je uresničiti pobudo za učenje slovenščine v javnih šolah. Podobna iniciativa se je začela odvijati tudi v Medžimurski županiji, pri čemer je treba spodbujati učenje slovenskega jezika v šoli in spremljati stališča staršev do slovenščine. 
V projektu bo izpostavljen še en pomemben vidik, in sicer vloga in pomen lokalnih narečij v odnosu do standarda slovenskega jezika. V zamejskih okoljih namreč opažamo različne jezikovne identifikacije, pri čemer slovenski jezikovni standard (knjižni jezik) predstavlja le eno od ravni jezikovne identifikacije na osi standardni/knjižni jezik‐narečje. Namen projekta je preučiti pomen in načine ohranjanja slovenskega jezika v slovenskih skupnostih v konkretnih mikro okoljih (videmska pokrajina, Porabje, Medžimurska in Varaždinska županija) s poudarkom na preučevanju pomena in načina izvajanja poučevanja slovenščine v izobraževalnem sistemu.
V teoretičnih izhodiščih raziskave se bomo naslanjali na dognanja avtorjev, kot so Fishman; Giles, Bourhis & Taylor; Grin & Moring, ki v svojih teoretičnih modelih opredeljujejo dejavnike, ki vplivajo na vitalnost jezika. Osnovni cilj raziskave bo iskanje odgovorov na vprašanja: kateri so močni in šibki dejavniki ohranjanja ter razvoja slovenskega jezika v omenjenih območjih v treh sosednjih državah; ali je slovenski jezik za prebivalce videmske pokrajine, Porabja, Medžimurske in Varaždinske županije zanimiva, perspektivna izbira; kaj pomeni slovenski jezik pripadnikom manjšine in kaj pripadnikom večine; ali je v današnjih družbenih okoliščinah jezik še (naj)pomembnejši označevalec etničnosti; kakšni so vplivi migracijskih in globalizacijskih procesov na stališča in vzorce rabe slovenskega jezika; kakšne so medgeneracijske razlike v izbiri jezikovnih vzorcev in stališč in njihovo povezavo z zgodovinsko in družbeno‐ekonomsko komponento; kakšne so jezikovne prakse prebivalstva v različnih domenah v videmski pokrajini, v Porabju, Medžimurski in Varaždinski županiji; kakšen je vpliv povečanega zanimanja pripadnikov večinske družbe za vpis otrok v dvojezične šole ali k učenju slovenskega jezika; kakšna je identifikacija govorcev slovenščine v videmski pokrajini in Porabju s slovenskim standardom (knjižnim jezikom) ter narečjem.