Vejico pred zvezo in to pišemo, kadar v vlogi večbesednega veznika uvaja stavčni ali nestavčni del, s katerim pojasnjujemo ali dopolnjujemo prej povedano. V tej vlogi je večinoma zamenljiv z drugima pojasnjevalnima veznikoma: to je (tj.) ter in sicer. Če v vašem primeru opravimo ta preizkus, ugotovimo, da se med obema deloma povedi ne vzpostavlja razmerje pojasnjevanja:

• Večina je verjela v poštenost, in to so izrabili ≠ *tj. so izrabili ≠ *in sicer so izrabili.

Kazalni zaimek to se v vaši povedi nanaša na celotno vsebino prvega dela povedi in ga uporabimo kot besedilno anaforično sredstvo, s katerim se izognemo ponavljanju, hkrati pa tako dosežemo gospodarnost izražanja:

• Večina je verjela v poštenost in to (da je večina verjela v poštenost) so izrabili.

Vejica na tem mestu skladenjsko torej ni utemeljena, saj gre za vezalno razmerje, ki ga vzpostavlja veznik in; da mu sledi zaimek to, ni bistveno. Edina razlaga, s katero bi vejico lahko utemeljili, je besedilna – če torej s stavo vejice vzpostavljate kakšno na besedilni potek in pomen vezano razmerje, npr. izražanje nasprotja, nepričakovanega, omejevanja. Zglede za to troje najdemo v geslu in v SSKJ:

• ti odhajaš, in jaz ostanem sam;
• obljubil je vse, in potem ni dal nič;
• to more ugotoviti samo zdravnik, in še ta težko.

Slovar tako rabo označuje kot ekspresivno; nezaznamovano bi ta razmerja izrazili z veznikom pa.

Tina Lengar Verovnik (maj 2016)