Oblikoslovne razprave tvarinsko obsegajo tretji del tega, kar nam je predstavila slovenska slovnica: izrazno stran knjižnega jezika je raziskovala knjiga Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika (1978), skladenjsko Nova slovenska skladnja (1982), oblikoslovno pa nam podajajo te Oblikoslovne razprave (četrta knjiga razprav te vrste bi bila besedotvorna oz. širše besedoslovna).

Razprave in drugi sestavki te knjige so izhajali med letoma 1958 in 1996 (prim. Zaporedje izhajanja sestavkov na str. 415–417). Avtor jih je razporedil v pet razdelkov: v prvem nekako osvešča splošno oblikoslovno problematiko (tudi stilistično) doma in v svetu tega časa. Drugi razdelek na široko razgrinja strukturalistična teoretična vprašanja besednovrstnosti. Tretji razdelek avtorjeve oblikoslovne teoreme sooči zlasti z oblikoslovnimi pogledi v slovnicah Clauda Vincenota in Rada Lenčka ter v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (pa še koga). Četrti razdelek podrobno obravnava teoreme posameznih besednih vrst, zlasti samostalniške in pridevniške, pa tudi glagola. Peti razdelek prikazuje oblikoslovja slovenskih slovnic od Bohoričevih Zimskih uric 1584 do Slovenske slovnice 1956 (seveda le glavnih slovnic: Hipolitove, Pohlinove, Gutsmanove, Kopitarjeve, Škrabčeve in Nahtigalove v Slovanskih jezikih).

Na koncu knjige je dokaj obširno stvarno in lastnoimensko kazalo (tudi knjižnih izdaj tega področja).

Teoretične rešitve teh razprav so se uveljavljale v avtorjevih slovnicah in priročnikih za srednje (in osnovne) šole in v njegovi veliki Slovenski slovnici (1976 in še tri izdaje), ne nazadnje pa tudi v Slovenskem pravopisu 2001 (v pravilih in slovarju).