Izvori in transformacije motivov in simbolov v literaturi in jezikih

Za razvoj znanosti je bil izjemno pomemben raziskovalni delež akademika prof dr. Jožeta Krašovca. Splošna načela o prevajanju Biblije neposredno ali posredno odpirajo vprašanje izvornega svetopisemskega besedila in vloge starih prevodov, torej predvsem vprašanje tekstne kritike. Jože Krašovec v vlogi odgovornega nosilca projekta prevoda Svetega pisma posebej skrbi za upoštevanje avtentičnega izvornega besedila in za standardizacijo svetopisemskih imen. Njegove objave v tujini so pomembne v svetovnem merilu, ker predstavljajo pionirsko delo v raziskovanju zelo kompleksnega fonetičnega razmerja svetopisemskih imen v hebrejski, grški in latinski tradiciji, ki so vsaka na svoj način vplivale na razvoj oblik svetopisemskih imen v evropskih in drugih svetovnih jezikih. Prevodi Svetega pisma v različne evropske jezike odsevajo kulturne, verske, politične in družbene razmere v posameznih deželah ali v določeni skupnosti. Do reformacije sta na uporabo svetopisemskih jezikov, motivov, imen in drugih značilnosti v evropskih državah močno vplivali grška Septuaginta in latinska Vulgata. Ta vpliv je bil posebno očiten pri uporabi svetopisemskih imen. Velika večina je po izvoru hebrejskih, nekatera izvirajo od drugod. V krščanski Evropi obstaja temeljna enotnost pri uporabi svetopisemskih imen, to pa ima za posledico, da se tudi judovski prevodi, ki so nastali v pretežno krščanskih deželah, npr. v Združenih državah Amerike, večinoma držijo krščanskega izročila v pisanju oblik svetopisemskih lastnih imen. Drugo pomembno področje raziskovanja, ki poteka vzporedno s prevajanjem in standardizacijo temeljnega besedišča pri prevajanju, sta semantika in stilistika.