Muzej slovenskega jezika in knjige
Jezik je igrača in igre z njo se otroci nikdar ne naveličajo, niti ko odrastejo. Ne bi si mogli zamisliti bolje argumentirane in ilustrirane potrditve tega izreka, kot je postavitev v Muzeju slovenskega jezika in knjige, pri kateri so sodelovali dr. Kozma Ahačič, dr. Janoš Ježovnik in drugi sodelavke in sodelavci z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Obiskovalci in obiskovalke tam lahko sedejo v peskovnik in se igrajo z besedami, se zapro v telefonsko govorilnico in prisluhnejo različnim pesmim (ter jih nato tudi samo oddeklamirajo v slušalko). Preskusijo se lahko v različnih načinih pisanja besedila, od glinastih ploščic in gosjih peres preko marsikomu še znanega pisalnega stroja do danes najbolj razširjene računalniške tipkovnice. Glagolsko število – ednina, množina in v slovenščini tako čaščena dvojina – je razloženo preprosto in nazorno: s troje gugalnicami. Na prvi se lahko ziblješ sam, na drugi nujno potrebuješ še enega, na tretjo pa lahko sedejo tri osebe in več.
Glavna privlačnost razstave, ki se razprostira po nekaj sobah v prenovljenem gradu Štanjel, pa je brez dvoma Primož Trubar oziroma njegova elektronska poustvaritev, s katerim se da pomeniti o marsičem. Kot se za očaka slovenskega jezika in književnosti spodobi, iz 16. stoletja na nas pogleduje blagohotno in na vsa vprašanja odgovarja nekako spravljivo: četudi človeka ali pojava, po katerem ga povprašujemo, ne pozna, potrpežljivo razloži, da ga od našega obdobja vendarle loči več kot štiristo let in mu te reči ne morejo biti poznane – vse to v rahlo arhaiziranem jeziku. Nekaj podobnega odvrne na poizvedbo, ali pozna Kozmo Ahačiča: ne, zanj ni slišal in tudi ni mogel, saj ni bil njegov sodobnik, a ker se ta mož menda ukvarja z jezikom, bi mu bil gotovo všeč.
Kozma Ahačič je o Trubarjevem avatarju povedal, da je snovalce razstave sprva spravljal v obup, potem pa se je s pomočjo UI dodobra izobrazil in prebral tudi vse svoje knjige, tako da so zdaj njegovi odgovori presenetljivo točni. Edine napake, ki mu jih še gre očitati, je napačno naglaševanje, sploh imen – a to mu, glede na to, da govori o ljudeh, o katerih še svoj živi dan ni slišal, menda lahko oprostimo.
Muzej slovenskega jezika in knjige je odprt po enakem urniku kot grad Štanjel, zaprt je le dva dneva v letu, 1. novembra in 1. januarja. Kar pomeni, da ga lahko obiščete tudi 31. oktobra, ki ga v Sloveniji praznujemo kot dan reformacije in je posvečen verskemu, družbeno-političnemu in kulturnemu gibanju, brez katerega bi bržčas veliko pozneje dobili prve tiskane knjige v slovenščini, prvo slovnico in slovenski knjižni jezik.
