V knjižni ali standardni slovenščini iz imena Luka tvorimo svojilni pridevnik le z obrazilom -ov, torej: Lukov. 

Tudi pri sklanjanju temu imenu ne daljšamo osnove s t (Luka Lukata), temveč ga pregibamo bodisi po paradigmi (a) bodisi po paradigmi (b):

Oblika Lukatov je prišla iz pogovornega jezika, kjer se zlasti pri tovrstnih osebnih imenih (npr. tudi Miha) pojavljajo različne variante: Luketov, Lukatov; Mihetov, Mihatov.

Seveda včasih zasledimo te oblike tudi zapisane, npr. pojavijo se tudi v besedilih, ki so pisana v knjižnem jeziku, npr. v  umetnostnih besedilih, če namenoma izberemo pogovorno obliko oz. želimo prikazati pogovor v neformalnem slogu. Obliko Lukatov lahko zasledimo tudi kot hišno ime: Vsa fara je vedela, da je Lukatov Lojzek izjemno nadarjen in pameten fantič.

Seveda tudi pogovorna oblika ni univerzalna za vse slovensko jezikovno področje. Npr. na Koroškem pogovorno sklanjajo ime Luka tako, da osnovo podaljšujejo z n (Luka Lukana ...), enako tvorijo pridevnik (Lukanov). Narečna oblika je prišla celo v naslov dela koroškega pisatelja Janka Messnerja (Iz dnevnika Pokržnikovega Lukana, 1974).

Doc. dr. Helena Dobrovoljc (maj 2012)