Termin čuječnost se v zadnjih letih pogosto pojavlja na področju psihologije in psihoterapije (npr. disertacija Miha Černetiča iz leta 2011 Odnos med anksioznostjo in čuječnostjo; več strokovnih razprav npr. Tamara Ditrich, Čuječnost v zdravstveni negi - komplementarna metoda za zdravstvene delavce in paciente v zborniku Zdravstvena nega v javnem zdravju, 2014, str. 21–26; Vita Poštuvan, Na čuječnosti temelječa kognitivna terapija – teorija in praksa v reviji Psihološka obzorja, 2014, povzetek str. 75, Miha Černetič, Biti tukaj in zdaj: čuječnost, njena uporaba in mehanizmi delovanja, Psihološka obzorja, 2005, str. 73–92 ). Strokovnjaki termin definirajo kot nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka, pri čemer poudarjajo, da se zavedamo svojega trenutnega doživljanja, hkrati pa ga ne poskušamo spremeniti ali mu ubežati, posledično pa lahko uravnavamo tudi vpliv stresa. 

Strokovni jezik (tako kot seveda splošni) pri zapolnjevanju poimenovalnih praznin teži k urejenosti in sistemskosti, zato bi za angleški termin mindlessness ustrezalo poimenovanje nečuječnost. Gre namreč za predvidljiv tvorbeni način poimenovanja pojmov, katerih vsebina je nasprotna od vsebine osnovnega pojma. Potrditve rabe tega termina najdemo npr. v članku I. Lerman Um ima neverjeten vliv na staranje, 3. del, spletna revija Sensa, poglavje F. Bertoncelj Čuječnost kot orodje vodenja v priročniku Sodobna orodja vodenja (Založba Forum Media), magistrsko delo V. Leme Sreča – uspeh, zavedanje ali smisel, 2015 itd. 

Zaradi sistemske skladnosti in tudi vse večje uveljavljenosti nasprotja pojma čuječnost, torej nečuječnosti, vam svetujemo, da uporabite ta termin in ne poskušate poimenovati pojma mindlessness s povsem drugačnim korenom. Iz termina nečuječnost lahko tudi tvorite druge oblike, ki sodijo v isto besedno družino, torej pridevnik nečuječen, prislov nečuječno itd.