Termin čuječnost se v zadnjih letih pogosto pojavlja na področju psihologije in psihoterapije (npr. v magistrski nalogi N. Tojnko Moč tišine v psihoanalizi, 2014, npr. str. 31), prispevku T. Ditrich, Čuječnost v zdravstveni negi - komplementarna metoda za zdravstvene delavce in paciente v zborniku Zdravstvena nega v javnem zdravju (2014, str. 21–26), članku M. Černetiča, Biti tukaj in zdaj: čuječnost, njena uporaba in mehanizmi delovanja, Psihološka obzorja, 2005, str. 73–92). Strokovnjaki termin definirajo kot nepresojajoče zavedanje sedanjega trenutka, pri čemer poudarjajo, da se zavedamo svojega trenutnega doživljanja, hkrati pa ga ne poskušamo spremeniti ali mu ubežati, posledično pa lahko uravnavamo tudi vpliv stresa. 

Strokovni jezik (tako kot seveda splošni) pri zapolnjevanju poimenovalnih praznin teži k urejenosti in sistemskosti, zato bi za angleški termin mindlessness ustrezalo poimenovanje nečuječnost. Gre namreč za predvidljiv tvorbeni način poimenovanja pojmov, katerih vsebina je nasprotna od vsebine osnovnega pojma. Potrditve rabe tega termina najdemo npr. v članku S. Tancig Naši možgani med čuječnostjo (mindfulness) in digitalnim svetom v zborniku EDU vision 2015: Sodobni pristopi poučevanja prihajajočih generacij (2015, str. 12–23) in v članku I. Lerman Um ima neverjeten vpliv na staranje, 3. del, v spletni reviji Sensa. 

Zaradi sistemske skladnosti in tudi vse večje uveljavljenosti nasprotja pojma čuječnost, torej nečuječnosti, vam svetujemo, da uporabite ta termin in ne poskušate poimenovati pojma mindlessness s povsem drugačnim korenom. Iz termina nečuječnost lahko tudi tvorite druge oblike, ki sodijo v isto besedno družino, torej pridevnik nečuječen, prislov nečuječno itd.