Če sklepamo po stanju v korpusu Gigafida (ki sicer trenutno sega le do leta 2011), kjer imamo za glagol tekstati le en zadetek, in po stanju na spletu (najdi.si), kjer se glagol tekstati v vseh svojih oblikah z le redkimi izjemami (npr. … ker so mlade punce že besno tekstale in se je telefon pregreval.) pojavlja le v kontekstu sporočila, ki ga omenjate, zaenkrat ne moremo reči, da je dovolj uveljavljen, da bi ga bilo mogoče nevtralno rabiti v sporočilu na informativnih tablah. Zaradi svoje zaznamovanosti glagol vzbuja pozornost, kar je bil verjetno namen avtorja sporočila, ki tako učinkuje podobno kot reklama.

Glede na ustaljenost TVORBENEGA vzorca, lahko rečemo, da glagol tekstati sledi že uveljavljenemu vzorcu tvorbe glagolov iz (zlasti angleških) prevzetih (osnova je lahko bolj ali manj podomačena) samostalnikov s pripono -a- in glagolskim obrazilom -ti, npr. tvit-a-ti, chat-a-ti, lajk-a-ti (vse so pogovorni izrazi, povezani z dejavnostjo na družbenih omrežjih), hek-a-ti (povezano z računalništvom), sving-a-ti (povezano s posebno družbeno dejavnostjo). Po istem vzorcu se ravna tudi domači ustreznik lajkati, tj. všečk-a-ti.

Z vidika POMENSKE ravni glagola tekstati, se zdi, da ta združuje več pomenov – tj. tako pošiljanje SMS-ov kot tudi drugih (krajših) sporočil na različnih družbenih omrežjih, vse pa z uporabo (pametnega) telefona – in ni omejen le na eno od naštetega. Torej splošna dvobesedna parafraza pisati/pošiljati sporočila ne more povsem v polnosti izraziti pomenskega spektra, kot ga lahko jezikovno bolj gospodaren tekstati. Ker tekstati zaenkrat ne pomeni še nič drugega (v povezavi s tekstom), je njegov obstoj smiseln. Seveda pa bo nadaljnja raba pokazala, ali se bo dovolj uveljavil tudi izven konteksta nasveta za varno vožnjo.

Omenimo še to, da smo pri NORMATIVNEM vrednotenju pogosto odklonilni, kadar gre za prevzete izraze, ki jih v osnovni obliki nadomeščamo z domačimi ustreznicami, pri nadaljnih tvorjenkah pa pogosto ne najdemo domače ustreznice. To se je zgodilo npr. s pridevnikom privaten, ki ga nadomeščamo z zaseben (podobno privatnik > zasebnik), ko pa smo prevzeli tvorjenko privatizacija, slovenskega ustreznika nismo mogli uveljaviti, saj npr. pozasebljanje deluje prisiljeno in neživo. Tako se npr. beseda text podomačuje v besedilo, kar velja tudi za tvorjenke tipa text editor > urejevalnik besedila ali Die Textkritik > besedilna kritika. Zato je z jezikovnokulturnega vidika tekstanje manj premišljen izraz.

Posamezniki sicer opozarjajo, da je tekstanje mogoče obravnavati vzporedno tipkanju, kjer nas tujejezični izvor ne moti, čemur lahko pritrdimo le delno, saj (kot smo omenili že zgoraj) tipka beseda, ki je ustrezno zapolnila izrazno praznino v jeziku, namesto tekst pa uporabljamo domačo ustreznico besedilo.

Če sklenemo: glagol tekstati je glede na ustaljenost tvorbenega vzorca in enobesedno poimenovanje za (širok) pomenski spekter, ki ga prinaša, sprejemljiv. Manj premišljena je izbira tega glagola z normativnega vidika. Ker sta glagol tekstati in glagolnik tekstanje vezana le na ozek kontekst opozarjanja na varno vožnjo, bo šele prihodnja raba pokazala, ali se bo glagol uveljavil tudi širše in ali bo morda nastal njegov domači ustreznik (tipa lajkati – všečkati). Ker zaenkrat to ne velja, glagol tekstati v navedenem sporočilu ne deluje nevtralno in zato priteguje pozornost – kar pa je bil verjetno tudi namen njegovega avtorja.

Domen Krvina in Helena Dobrovoljc  (februar 2016)