Veljavna pravila slovenskega pravopisa, ki so bila prvič objavljena leta 1990, čisto na začetku obravnavajo črke slovenske abecede in druge črke večinoma iz prevzetih besed. Petindvajsetim črkam slovenske abecede (a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž) se na svojih, torej posebnih mestih pridružujejo ć (ki stoji za č), đ (ki stoji za d), q (ki stoji za p), w, x in y pa v tem zaporedju stojijo med v in z: džunka, Đinđić, ebenovina ipd. Tu navedene črke so na razpolago tudi na slovenski tipkovnici (računalnika ali pisalnega stroja).

K temu je treba povedati še nekaj malega, kar dopolnjuje pravopisna pravila. Nekatere latinične črke imajo ločevalna znamenja in jih – tako pravi Slovenski pravopis v členu 6 – razvrščamo, »kot da ne bi imele teh znamenj« (npr. å ą ç ñ ó ò ô õ ö ø ś ü ż), torej v zaporedju kuhalnik, kuhar, Kuhar, Kühar, kuhinja. Sedanja pravopisna pravila pa nič ne povejo, da spadajo v to skupino tudi slovenske onaglašene črke z ostrivcem, krativcem in strešico (kadar ta znamenja seveda pišemo) ter posamezne črke za zapis slovenskih (prvotno) narečnih besed, ki jih recimo v priimkih, ki z uradnim zapisom postajajo del knjižnega jezika, moramo pisati (gostüvanje, tók, tòk, Türk). Abecedno razvrščanje tako zapisanih črk določajo ne vedno čisto dosledni dogovori v slovaropisni stroki.

Peter Weiss (januar 2015)