Pri besedi amoniak se srečujemo z zevom, to je pojavom, ko med dvema samoglasnikoma, zlasti i + V, čutimo vrzel in jo izgovorno zapolnimo s soglasnikom j. Pojav opažamo pri tujih oziroma prevzetih besedah. Prevzemanje je proces, ki sicer ni povsem predvidljiv, opažamo pa, da se pogosto rabljene besede hitreje prilagajajo slovenskemu izgovornemu načinu in da se ta fonetizacija posledično odraža tudi v zapisu: idea --> ideja in še: milijon , škorpijon, Marija, Italija , harmonija ipd. 

Za slovenščino načeloma velja, da pri standardizaciji zapisa upoštevamo v rabi prevladujoč pisni način. Tako se npr. materija zapiše z j, materialen pa ne; podobno je z olimpijada in olimpionik, kar je mogoče pojasniti tudi z uvljavljenostjo in pogostnostjo rabe besede.

Pri terminološkem izrazju se standardizacijski postopek navadno nasloni na odločitve v stroki. Toda amonijak ni omejen le na ozko strokovno okolje, temveč je bil, kakor pričajo naši gradivski viri, v rabi razširjen in zato podomačeno zapisan že v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju (1894/95), prav tako v prid zapisu amonijak govorijo različna gradiva že iz druge polovice 19. stoletja (Kmetijske in rokodelske novice, Slovenski gospodar, Učiteljski tovariš). Za amonijak torej ni mogoče trditi, da je šele s procesom determinologizacije v zadnjem obdobju postal del vsakdanjega občevalnega jezika in se pisno podomačil. Res pa je, da so zapis amoniak normirali priročniki 2. polovice 20. stoletja (SP 1950, SP 1962, SSKJ), kar je ob močnem vplivu mednarodnega izrazja zagotovo vplivalo na utrditev tujega zapisa amoniak v slovenskem kemijskem jeziku.

Leta 2001 je novi slovenski pravopis ponovno normiral podomačeni zapis amonijak, posledica tega je, da gradivo po l. 2004  (npr. dnevno časopisje, spletni dnevniki ...) izpričuje naraščanje zapisov, ki ustrezajo glasovni podobi te besede. Celo v posameznih didaktičnostrokovnih besedilih (npr. v učbenikih za kemijo) zadnjega obdobja najdemo opozorila, da je odslej v rabi podomačeni zapis amonijak.Na fakulteti za kemijo so tolerantni do obeh izraznih možnosti. Vzporeden proces podomačevanja lahko spremljamo pri podobnih besedah, ki so vse pogosteje zapisane fonetično (npr. afrodizijak, manijak …).

Za ponovno uveljavljanje nepodomačenega zapisa nimamo nobene jezikoslovne utemeljitve, ne z vidika terminologije ne z vidika pravopisja, celo nasprotno: v procesu podomačevanja bi to pomenilo, da smo naredili korak nazaj.

Ne nazadnje pa je treba upoštevati, da je pravopisno pravilo le odsev ugotovljene rabe oz. norme, jezikovni procesi pa gredo svojo pot – ne glede na naše predpise.

Naj pa opozorim, da je uveljavljanje drugačnega zapisa v učbeniških besedilih lahko težavno tudi z vidika dvojnega jezikovnega izkustva: dijaki se bodo torej vsakodnevno srečevali z zapisom amonijak (saj jim celo črkovalniki v urejevalnikih besedil ob zapisu amoniak predlagajo ustreznejšega amonijak), v šoli se bodo pri slovenščini naučili utemeljitev, ki so zapisane zgoraj, pri kemiji pa se bodo ravnali po nomenklaturi IUPAC, ki je ne nazadnje tudi le priporočilo.

Doc. dr. Helena Dobrovoljc (junij 2013)