Za pomoč pri tem vprašanju smo prosili dva strokovnjaka, saj na tem področju vlada precejšnja poimenovalna zmeda. Nobenega dvoma ni, da je osnovni pojem, iz katerega izhajamo, interpretacija oz. interpretacija dediščine, ki vključuje naravno in kulturno dediščino. To je komunikacijska stroka, ki se je pojavila v ZDA sredi 20. stoletja. Ukvarja se z načrtovanjem doživetij dediščine na način, ki podpira spoštovanje, ohranjanje in varovanje, in s komunikacijskimi ukrepi, ki pomagajo ta doživetja dediščine razumeti in osmisliti. Vodenje je ena od številnih možnosti v okviru interpretacije, vsekakor pa ne gre samo za vodenje.

Za osebo, ki izvaja t. i. interpretativno vodenje, se je v kontekstu Evropskega združenja za interpretacijo dediščine (Interpret Europe) uveljavilo poimenovanje vodnik interpretator. Termin označuje vodnika, ki pri svojem delu upošteva standarde interpretativnega vodenja, prevzema nase funkcijo povezovalca in ne podajalca mnenj ter obiskovalcem nudi doživetje dediščine (definicija je s spletne strani Legende, http://www.dlegende.com/tag/vodnik-interpretator/).

Pojem interpretacija dediščine se v posameznih primerih deli na interpretacijo kulturne dediščine in interpretacijo naravne dediščine. Na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor tako najdemo termin interpretacija narave. Preverili smo tudi stanje v Korpusu akademske slovenščine KAS, v katerem ima interpretacija narave 38 zadetkov. Osnovni pojem se je torej  v tem primeru zožil samo na en del – na naravo. Oseba, ki to dejavnost opravlja, pa se imenuje interpretator narave.

Z vidika razvoja pojma interpretacija narave je zanimiv članek Marte Brunelli z naslovom From nature guiding to nature interpretation in the United States (1872-1920). The origins of the professional practice of heritage interpretation: Between protection and education (2013). V njem je predstavljen razvoj pojma od vodenja v naravi do interpretacije narave, ki je predvidela tudi posebno osebo, ki to interpratecijo opravlja, in sicer interpretatorja narave (ang. interpreter).

Interpretator narave pojem ustrezno označuje in zagotavlja nemoteno sporazumevanje, kar je osnovna funkcija terminologije. Glede predloga vodnik po naravi in krajini imamo dva pomisleka: prvič, krši načelo gospodarnosti, po katerem imajo krajši termini prednost pred daljšimi, kar omogoča učinkovito sporazumevanje, in drugič, prekinjena je povezava z osnovnim pojmom, ki je interpretacija oz. interpretacija narave. Slednje velja tudi za drugi predlog doživljajski vodnik, ki bi poleg tega pojem lahko napačno povezoval z vodnikom v doživljajskem parku. Bistvo interpretacije ni doživetje samo, ampak to, da doživetje oblikuje osebni odnos do naravne in kulturne dediščine, prispeva k njenemu razumevanju, spoštovanju in ohranjanju.

Beseda interpretacija je del slovenskega besedišča. Vključena je v splošne priročnike, v katerih sicer usmerja na razlago, razlaganje, tolmačenje. V tem smislu bi lahko govorili tudi o npr. razlagalcu narave, je pa z razumevanjem vsebine pojma interpretacija jasno, da zanj veljajo nekatere značilnosti, zaradi katerih tega pojma razlaga oz. razlaganje ne označuje dovolj natančno.

Če bi v poimenovanju na vsak način želeli izpostaviti sestavini vodnik in narava, bi lahko razmišljali o naravoslovnem vodniku ali naravovarstvenem vodniku, pri čemer gre pri pridevniku naravosloven za 'nanašajoč se na proučevanje narave', pri naravovarstven pa za 'nanašajoč se na varstvo narave' (SSKJ2). Po našem mnenju pojem označujeta manj ustrezno kot interpretator narave, poleg tega ne ohranita povezave z osnovnim pojmom interpretacija.