Žive morske mene, mrtve morske mene

Opis terminološkega problema:

Pri projektu se ukvarjamo z določanjem hidrografske ničle, tj. ravni, od katere se na pomorskih kartah vrisujejo globine morja. Srednja morska gladina je odvisna od plimovanja, tj. pojava izmeničnega spreminjanja višine vodne gladine v morjih in oceanih. Ekstrema se imenujeta plima in oseka in sta odvisna od medsebojnega položaja Zemlje, Sonca in Lune. Višina plime in oseke se spreminja glede na povprečno gladino. Okoli mlaja in ščipa, ko so Sonce, Luna in Zemlja v liniji, se vpliva Sonca in Lune seštejeta tako, da je amplituda večja. Ko je Luna v prvem in zadnjem krajcu in se Sonce in Luna nahajata eden nasproti drugemu pod kotom 90°, vpliv Sonca zmanjšuje vpliv Lune, zato nastanejo najmanjše amplitude. Pri računanju srednje morske gladine se morajo izračunati tudi večletna povprečja ob teh posebnih položajih Sonca in Lune. V nekem slovenskem srednješolskem učbeniku smo našli opisni poimenovanji povprečna vrednost plim/osek ob prvem in zadnjem krajcu ter povprečna vrednost plim/osek ob polni in prazni luni, na slovenskih pomorskih kartah, v vodnikih in strokovni literaturi pa se uporabljata termina žive morske mene (obdobje, ko je Luna v mlaju in ščipu in so amplitude plimovanja največje) in mrtve morske mene (obdobje, ko je Luna v prvem in zadnjem krajcu in so amplitude plimovanja najmanjše). Menim, da sta termina žive morske mene in mrtve morske mene prevzeta iz hrvaščine, saj se je v prejšnji državi do leta 1991 s to tematiko ukvarjal Hidrografski inštitut iz Splita. Zanima nas, ali ste ta termina zasledili tudi v slovenskem jeziku oz. ali sta po vašem mnenju ustrezna.

 
Vprašanje poslano: 12. 12. 2017
Mnenje Terminološke sekcije:

Termini žive morske mene, mrtve morske mene in morske mene so v slovenskih strokovnih besedilih s področja pomorstva in geografije že relativno uveljavljeni; pojavijo se npr. v monografiji Igorja Orlova Navtični priročnik (2009, str. 20, 21), v monografiji Draga Perka idr. Geografski informacijski sistemi v Sloveniji 2005–2006 (2006, str. 156), v monografiji Davida J. C. MacKaya Trajnostna energija – brez razgretega ozračja (2013. str. 81), v članku Livija Jakomina in Valterja Subana Nevarnost nesreč v pomorskem prometu ob slovenski obali (1997, str. 141, 143), v Obvestilu za pomorščake Direktorata za pomorstvo (2011, str. 2). Opisnih poimenovanj povprečna vrednost plim/osek ob prvem in zadnjem krajcu ter povprečna vrednost plim/osek ob polni in prazni luni, ki ju omenjate, pa v besedilih, dostopnih na internetu, nismo našli.

Termina žive morske mene in mrtve morske mene sta iz sestavin, ki so že dolgo del slovenskega jezika (gl. iztočnice žȋv, mŕtev, mọ̑rje, mẹ́na v Slovenskem etimološkem slovarju), je pa povsem možno, da sta v slovenščini nastala s kalkiranjem (tj. dobesednim prevajanjem sestavin) hrvaških terminov žive morske mijene in mrtve morske mijene. To je v terminologiji pogost in običajen poimenovalni proces, o katerem smo v Terminološki svetovalnici že pisali, gl. npr. terminološka vprašanja Poslovna inteligenca, Pisno novinarstvo, Človek-dan.

Za označevanje zgoraj opisanih pojmov vam torej svetujemo uporabo terminov žive morske mene in mrtve morske mene, ki sta za razliko od daljših opisnih poimenovanj povprečna vrednost plim/osek ob prvem in zadnjem krajcu ter povprečna vrednost plim/osek ob polni in prazni luni že relativno ustaljena in ustrezna tudi z jezikovnosistemskega vidika.