Zbiranje, zadrževanje

Opis terminološkega problema:

Pri svojem poklicnem delu imam težave z razumevanjem nekaterih pojmov, zapisanih v predpisih. Kaj naj bi pomenila glagola zbirati se in zadrževati se? V predpisu je napisano takole:

»Načrt evakuacije mora biti izobešen v vsaki sobi ali v prostoru, kjer se skladno z namembnostjo objekta, zbirajo ali zadržujejo ljudje.«

Ali lahko natančneje opredelite izraza zbirati se in zadrževati se? Ali se ljudje, ki so prišli v službo, v delovnih prostorih (pisarnah, delavnicah, skladiščih) zbirajo? Ali se otroci v razredu, kjer se izvaja pouk, zbirajo? Ali se ljudje v pisarnah in sanitarijah zadržujejo? Ali se ljudje, ki gredo po hodniku, v hodniku zadržujejo? Kdaj lahko trdimo, da se ljudje v nekem prostoru zbirajo, morajo tam biti trije, štirje? Za enega ali pa dva verjetno to ne velja, saj je v predpisu omenjena množina. Koliko časa mora nekdo biti prisoten v prostoru ali na določenem mestu, da se lahko taka prisotnost opredeli kot zadrževanje?

Vprašanje se zdi morda nesmiselno, vendar je povezano s stroški, ki jih imajo zavezanci za izpolnjevanje predpisov, povezanih z varstvom pred požarom. Lastniki ali uporabniki objektov morajo izobesiti načrt evakuacije tam, kjer se ljudje zbirajo ali zadržujejo. To pa je lahko kinodvorana, razred, pisarna, sanitarije, skladišče. Ali to velja za vsak prostor? Ali to velja za vsak prostor, v katerega je mogoče vstopiti in v njem biti vsaj nekaj sekund? Ali brezpogojno velja, da se nekdo, ki v nekem prostoru opravlja delo, hkrati tam tudi zbira in zadržuje?

Vem, da je vprašanje predvsem tehnične narave, vendar me zanima, če je mogoče skozi pogled strokovnjaka na področju jezikoslovja kaj doreči. Predpis namreč ne razlaga teh dveh pojmov.

Vprašanje poslano: 23. 4. 2018

Mnenje Terminološke sekcije:

Pisanje normativnih aktov, med katere sodi tudi Pravilnik o požarnem redu (UL RS 52/07, 34/11, 101/11), ki ga omenjate, naj bi sledilo Nomotehničnim smernicam (Služba Vlade RS za zakonodajo, 2008, v nadaljevanju NS), kjer na str. 39 piše, da se v uvodnem delu predpisa navedejo t. i. splošne določbe, v katerih je treba poleg okvirne opredelitve vsebine, ki jo nek predpis ureja, zapisati tudi »pomen in definicije izrazov, kot so uporabljeni v »tem« zakonu (ali drugem predpisu)«, svetujejo celo rabo povedi: »Posamezni izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:«.

Od skrbnosti sestavljalca predpisa je odvisno, ali bo pozoren na vsak termin, ki je v besedilu uporabljen in bo termin primerno razložen ali celo, da je zaradi »bledosti, premajhne določenosti, večpomenskosti kakega določenega rabljenega izraza oziroma pojma ipd. koristno dodati enega ali več primerov« (NS, str. 23).

Zanimivo je tudi določilo 54. člena NS, ki opozarja, da mora pravnik redaktor, ki je odgovoren za končno podobo besedila, sicer upoštevati pravila jezikoslovne stroke, ali povedano preprosteje, pravopisna pravila, ki veljajo za slovenski knjižni jezik. Še več, v dvomih se morajo posvetovati z jezikoslovcem, kljub vsemu pa se morajo na koncu za pravilno rešitev odločiti sami, kajti zanjo so tudi odgovorni (NS, str. 58).

To zanašanje na veljavnost lastne moči interpretacije se kaže že v naslednjem členu, ko se sklicujejo na veljavnost pogovornega jezika pri tistih izrazih, ki niso posebej opredeljeni v predpisu. Pogovorni jezik je jezikoslovni termin in označuje govorjeno in tudi zato manj standardizirano različico knjižnega jezika, torej tiste oblike slovenščine, ki jo v uradnih pisnih besedilih pričakujemo. Na drugi strani pa avtorji NS z izrazom pogovorni jezik označujejo splošni jezik, nespecializirano ali običajno rabo besed, kakor jih uporabljamo vsi govorci.

Nomotehnične smernice torej navajajo, da za vse izraze, ki niso posebej opredeljeni v predpisu, velja pomen, ki je v splošnem jeziku. SSKJ2 pri glagolu zbirati se navaja naslednje pomene: 1. 'prihajati kam v večjem številu, navadno z določenim namenom', 2. prihajati skupaj, na eno mesto', 3. ekspr. 'pojavljati se kje, navadno v večji količini, z veliko intenzivnostjo'. Glagol zadrževati se pa SSKJ2 v 1. pomenu razlaga takole: 's prislovnim določilom ostajati daljši čas kje'.

V okviru splošnega jezika je pri zbiranju torej opozorjeno na dejanje prihajanja na neko mesto, pri zadrževanju pa na trajanje tega dejanja, zato morate oba izraza kot termina opredeliti v stroki in med njima vzpostaviti smiselno ločevanje, pri čemer vam jezikoslovci lahko pomagamo, ne moremo pa tega narediti namesto vas strokovnjakov. Seveda pa prav tako velja, da morajo tudi pri nastajanju področnih predpisov sodelovati strokovnjaki in pravnike redaktorje opozarjati na termine, ki jih stroka razume in uporablja.

Zato vam na zastavljena vprašanja ne moremo odgovoriti jezikoslovci, ampak si morate nanje odgovoriti strokovnjaki, ki boste najlažje smiselno in seveda tudi z zdravorazumskim pristopom izvajali naloge inšpekcijskega nadzora.