Opis terminološkega problema:
Zanima me slovenski ustreznik za pridevnik vernakularen (ang. vernacular), ki se pojavlja npr. v zvezi vernakularna arhitektura, ki označuje preprosto arhitekturo, ki se je prenašala iz roda v rod, uporabljala predvsem lokalne materiale in se razvijala brez sodelovanja formalno izšolanih arhitektov. Poleg tega se pridevnik vernakularen pojavlja še v zvezi vernakularni jezik in v zadnjem času tudi na področju etnologije in antropologije v zvezah vernakularna kultura, vernakularna glasba in vernakularna kreativnost. Zdi se, da se omenjeni pridevnik najpogosteje uporablja kot sopomenka za ljudski. Ali je to po vašem mnenju ustrezno?
Vprašanje poslano: 1. 12. 2020
Mnenje Oddelka za terminologijo:V nam dostopnem gradivu smo našli več pojavitev zvez vernakularna arhitektura in vernakularni jezik, medtem ko se zveze vernakularna kultura, vernakularna glasba in vernakularna kreativnost, ki jih omenjate v vprašanju, pojavljajo (še) precej redko.
Na področju arhitekture je vernakularna arhitektura termin, ki označuje širši pojem kot ljudska arhitektura, zato pridevnik vernakularen v tem primeru ni zamenljiv s pridevnikom ljudski. Nosilci vernakularne arhitekture so bili namreč mojstri, ki sicer niso imeli formalne izobrazbe, in ne laiki, kar bi ustrezalo opredelitvi ljudskosti (prim. članek B. Juvanca, Vernakularna arhitektura ali kompleksnost preprostosti v reviji AR / Arhitektura, raziskave, 4/1, 2004, str. 16–21). Termin vernakularna arhitektura je torej ustrezen in tudi že relativno ustaljen v stroki, zato v tem primeru menjavo pridevnika odsvetujemo, saj bi to lahko pripeljalo do poimenovalne zmede.
Podobno lahko ugotovimo, da termina ljudski jezik in vernakularni jezik nista sinonima. Ljudski jezik je v SSKJ2 opredeljen kot 'jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva', medtem ko vernakularni jezik na področju zgodovinskega jezikoslovja označuje posamezni jezik v razmerju do jezika z močnejšo knjižno tradicijo (npr. slovenščina v razmerju do latinščine v času renesanse) (prim. članek K. Ahačiča Bohoričeve Arcticae horulae succisivae – 420 let pozneje v zborniku predavanj 40. SSJLK: Moderno v slovenskem jeziku, literaturi in kultur, 2004, str. 167–170) ali pa govor posamezne skupine, ki se uporablja v vsakodnevni spontani komunikaciji, v razmerju do knjižnega jezika (prim. diplomsko delo L. Vastl, Jezik v sodobnem romanu, 2011, str. 62).
Vsaj na področju arhitekture in jezikoslovja pridevnik vernakularen ni zamenljiv s pridevnikom ljudski, ker gre v obeh primerih za dva termina, ki označujeta dva oz. tri različne pojme. Za ostale tri zveze, ki jih omenjate v vprašanju, je zadetkov na spletu zelo malo, tako da težko presodimo, ali gre za sinonime ali ne. Na splošno pa velja: če gre za nove pojme v stroki, je uvedba zvez s sestavino vernakularen ena od možnih in sprejemljivih rešitev. Če pa gre za že znane pojme, je ustrezneje uporabiti bolj ustaljene termine s sestavino ljudski, torej ljudska kultura, ljudska glasba in ljudska kreativnost. Pri poimenovanju novih pojmov pa seveda poleg zvez s pridevnikom vernakularen obstajajo tudi druge poimenovalne možnosti, pri čemer je potrebno opozoriti, da mora biti termin sprejemljiv vsaj za večji del stroke.
Glede presojanja ustreznosti zvez s pridevnikom vernakularen se torej ne da podati enoznačnega odgovora, saj je treba presojati od primera do primera oz. od stroke do stroke. Načeloma pa lahko rečemo, da so tudi zveze s pridevnikom vernakularen jezikovnosistemsko ustrezne in na nekaterih področjih (arhitektura, jezikoslovje) že tudi ustaljeni termini.
Avtorji: Simon Atelšek, Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Mitja Trojar, Mojca Žagar Karer