Najprej je treba opozoriti, da izraza točkovnik in točkovalnik nista termina v ožjem smislu, saj ne označujeta pojma konkretne stroke. Točkovnik je v SSKJ2 opredeljen kot 'pravila, določila, ki urejajo način točkovanja', navedeni so tudi naslednji primeri: izdelati točkovnik; točkovnik tekmovanja; točkovnik za ocenjevanje stanovanj. Točkovnik najdemo tudi v Slovenskem pravopisu. Točkovalnika v teh dveh priročnikih ni, kar pa seveda ne pomeni, da izraz ne obstaja. V korpusu Gigafida se točkovalnik pojavi 16-krat (od tega 6-krat v zvezi s habilitacijskim postopkom), točkovnik pa 235-krat. Od terminoloških slovarjev se pojavi le v Slovenskem medicinskem slovarju – slovar s točkovalnika usmerja na točkovnik (pri čemer je definicija točkovnika enaka kot v SSKJ2). Tudi zvezo točkovalnik SCORE usmerja na točkovnik SCORE.

Na podlagi zapisanega lahko ugotovimo, da je v splošnem jeziku med izrazoma točkovalnik in točkovnik bistvena razlika v pogostosti rabe – veliko pogostejši je točkovnik, ki je zabeležen tudi v SSKJ2 in Slovenskem pravopisu 2001. Po drugi strani pa se uporablja tudi točkovalnik, ki se velikokrat pojavlja prav v zvezi z vlogo v habilitacijskem postopku, kar je razumljivo, saj gre za del poimenovanja obrazca. Z jezikovnosistemskega vidika ni s točkovalnikom nič narobe – je pa glede na točkovnik tvorjenka višje stopnje. Besedotvorno je točkovnik nastal iz pridevnika točkoven (ki je nastal iz samostalnika točka), medtem ko je točkovalnik nastal iz pridevnika točkovalen (ta pa iz glagola točkovati, ki je nastal iz samostalnika točka). S stališča besedotvorja bi se torej točkovnik nanašal na točke, točkovalnik pa na proces točkovanja, vendar v rabi tega razlikovanja nismo zaznali. Na vprašanje, ali je izraz točkovalnik v obrazcu treba zamenjati s točkovnik, težko odgovorimo nedvoumno. Kot že omenjeno, v tem primeru ne gre za tipični termin, pri katerem bi dali prednost enemu izrazu, če pa želimo upoštevati rabo v splošnem jeziku, bi izbrali pogostejši izraz točkovnik.