Kadar imata termina dve različni definiciji, označujeta dva pojma, zato ju ne moremo zamenjevati. Uspešno sporazumevanje v stroki je namreč pogojeno prav z dogovorjeno in ustaljeno terminologijo, ki pa jo v vseh jezikih danes zaznamuje angleščina kot mednarodni jezik sporazumevanja v znanosti. Že sami ste utemeljili, da so oralnomotorične veščine sicer povezane tudi z veščinami hranjenja, vendar označujejo tudi druge spretnosti, ki jih obravnavate v logopediji.

Oralnomotorične veščine se sicer redko že pojavljajo v slovenskih besedilih, npr. v magistrskem delu N. Jelenc Motnje hranjenja in požiranja pri otrocih z razcepi v orofacialnem področju (2017 str. 28), v diplomskem delu A. Požin Vpliv motnje senzorne integracije na otrokovo delovanje na področju govora, vedenja in učenja (2011 str. 22, 48), v programu Izobraževanja strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževanja za delo z osebami s spektroavtistično motnjo (str. 78). Pojavlja se tudi poimenovanje oralna motorika, ki je osnova za poimenovanje veščine, ki osebi omogoča dobro prežvečiti hrano, piti po slamici, žvižgati in govoriti, npr. na spletni strani Gingotalk Vaje motorike govoril kot pomoč pri izreki, v diplomskem delu T. Oblak Težave s hranjenjem pri otrocih z motnjami v razvoju (2012, npr. str. 20).

Vseeno očitno nekaj težav povzroča zapis, saj se pojavljata tudi zapis z vezajem (oralno-motorične veščine) in zapis narazen (oralno motorične veščine). Ker gre za veščine oralne motorike, je po besedotvornih pravilih slovenskega jezika ustrezna oblika oralnomotorične veščine.

V drugem delu nas sprašujete, ali prevajati ali iskati slovensko poimenovanje. Prevajanje je pogost ali celo najpogostejši poimenovalni postopek. Zagotavlja povezavo s pojmom oziroma z angleščino, od koder danes prihaja večina terminologije. V vašem primeru je poimenovanje, ki ni povezano z angleščino, celo napačno, saj so kolegi predlagali termin, ki je že zaseden, tj. označuje drug pojem. Raba enega termina za dva različna pojma pa je v nasprotju z osnovno funkcijo terminologije, ki omogoča učinkovito sporazumevanje.

S slovenjenjem verjetno mislite na oblikovanje terminologije, ki je z vidika izvora neprevzeta. Gre za t. i. jezikovnokulturno terminološko načelo, ki je eno temeljnih načel v terminologiji, nima pa vnaprejšnje prednosti pred drugimi terminološkimi načeli, in sicer načelom ustaljenosti, načelom gospodarnosti in jezikovnosistemskim načelom. Pri izbiri poimenovanja je torej vedno treba tehtati med terminološkimi načeli in se za prednostno načelo odločiti na podlagi konkretnega primera. To pomeni, da je jezikovnokulturno načelo lahko odločilno v fazi, ko termin še ni ustaljen. Ustaljen termin pa se brez pravega razloga praviloma ne menja.

V vašem primeru menjava oralnomotorične veščine z veščino hranjenja ni primerna vsaj iz dveh razlogov. Prvi, ki smo ga že omenili, je gotovo ta, da veščina hranjenja že označuje drug pojem (in sicer pojem, ki ga v angleščini označuje feeding skill). Drugi pa je, da z vidika vsebine veščina hranjenja pojma ne označuje dovolj natančno, saj oralnomotorična veščina označuje veščino žvečenja hrane, pitja po slamici, žvižganja in govorjenja.

Prav tako vam ne bi svetovali menjave oralnomotorične veščine z drugim terminom (npr. neprevzetim *ustnogibalne veščine), saj izhaja iz termina oralna motorika, zaradi česar se smiselno vklaplja v poimenovalni sistem.