V vprašanju ste izpostavili zanimiv problem, saj v tem primeru povezani pojmi niso poimenovani usklajeno. V Slovenskem medicinskem slovarju je iztočnica nadlahtnica, ki ima definicijo 'kost v nadlaktu'. Definiran je tudi nadlaket, in sicer kot 'del zgornjega uda med ramo in komolcem' – zanimivo je, da slovar žensko obliko nadlaket (v rodilniku nadlakti) s kazalko usmerja na moško obliko nadlaket (v rodilniku nadlakta). Prav tako je definiran pridevnik nadlakten 'nanašajoč se na nadlaket'. Oblike nadlahten v tem slovarju ni. Tudi v splošnojezikovnih priročnikih je podobno, v SSKJ2 se kost imenuje nadlahtnica (nadlaktnica je podrejeni sinonim), del roke pa je nadlaket (nadlahet je podrejeni sinonim). Navedena sta tudi oba pridevnika, nadlahten in nadlakten, a je prednostni nadlakten.

Da je nadlahtnica v rabi pogostejša kot nadlaktnica potrjuje tudi razmerje v korpusu znanstvenih besedil OSS (2271 : 123 v korist nadlahtnice), medtem ko je pri pridevniški obliki pogostejša oblika nadlakten (440 : 189). Zanimivo pa je, da je pri paru nadlahet : nadlaket razmerje obrnjeno, in sicer 4024 : 2234 v korist nadlahti (večinoma je uporabljena oblika v ženskem spolu), vendar je treba opozoriti, da gre v teh primerih zlasti za besedila s področja športa (npr. termin kožna guba nadlahti), hkrati pa je v tem korpusu zelo malo besedil s področja medicine.  

Za področje medicine bi vam vseeno svetovali, da upoštevate ustaljene oblike: nadlahtnica, nadlaket in nadlakten. Ker pa nas je zanimalo, zakaj je v rabi prišlo do te situacije, smo za pomoč prosili etimologa akad. prof. dr. Marka Snoja. Pojasnil nam je, da ima beseda laket po pričakovanem osrednjeslovenskem glasoslovnem razvoju v stranskih sklonih izpeljan glasovni razvoj kt > ht: lahti ali lahta. A ker tak vzorec ni obstojen, za knjižni jezik pa je manj primeren, je prišlo do paradigmatske izravnave v lahet -hti ali laket -kti (v starejšem jeziku tudi moškega spola: -hta oz. -kta). Jezikovni občutek je pri tem dal prednost nepriličeni različici, zato je danes pogostejša laket kakor lahet. Ta pogled na glasovno skupino ht se je uveljavil tudi v sestavljenki nadlaket in njenem pridevniku nadlakten, očitno pa ne tudi v izpridevniški izpeljanki nadlahtnica, v kateri je prevladala pričakovana glasovna sprememba kt > ht. Med pridevnikom nadlakten in samostalnikom nadlahtnica mora torej obstajati neka razlika, ki pri slednji pretehta v smer pričakovanega glasovnega razvoja. Besedi se razlikujeta predvsem v tem, da ima pridevnik nadlakten med glasoma t in n polglasnik v dveh zelo pogosto rabljenih oblikah, samostalnik nadlahtnica pa v nobeni. Prvotna nadlaktnica je bila torej glasoslovno nesprejemljiva, njena vez s samostalnikoma laket in nadlaket ter pridevnikom nadlakten, ki že sami na pol kljubujejo glasovnim zakonitostim, pa prešibka, zato je pričakovano podlegla priliki kt > ht in se prevladujoče razvila v nadlahtnica.

Če na koncu še odgovorimo na vaše vprašanje: slovenski termin za latinski termin humus je nadlahtnica, pri terminih s pridevniško sestavino pa vam predlagamo, da uporabljate obliko nadlaktni, torej nadlaktna mišica, nadlaktna arterija, nadlaktni kožni živec itd., enako pa velja tudi za podlahtnico (lat. ulna), ki je poimenovanje za kost, podlaket je del roke med zapestjem in komolcem, termini s pridevniško sestavino pa so npr. podlaktna mišica, podlaktna fascija, podlaktna arterija.