Načeloma imajo tudi na področju terminologije domači poimenovalni načini prednost pred prevzemanjem iz tujih jezikov. Seveda pa se v terminologiji pojavljajo tudi prevzeti termini, ki bi bili ob pravočasnem premisleku lahko drugačni. V primerih, kadar je takšen prevzeti termin že ustaljen in uveljavljen v stroki, zamenjavo termina odsvetujemo, saj je takšna zapoznela terminološka intervencija praviloma neuspešna. Če pa prevzeti termin še ni uveljavljen in je za stroko moteč, svetujemo tvorbo domačega termina.

V konkretnem primeru glede na nam dostopne vire menimo, da glagol sekundirati še ni ustaljen termin na področju delovnega prava, tako da svetujemo njegovo zamenjavo. V prid takšni odločitvi govori tudi dejstvo, da sta relativno uveljavljena že termina napotiti in dodeliti, ki označujeta zelo sorodna pojma. Kot najočitnejša razlika med terminoma se kaže to, da na različnih področjih dajejo prednost enemu ali drugemu, tako se na primer na področju sodniške in tožilske službe dosledno uporablja glagol dodeliti (npr. dodeljeni sodnik), medtem ko se na področju delovnega prava pojavljajo vsi trije obravnavani glagoli, pri čemer se zdi, da je najpogostejši glagol napotiti (npr. napoteni uradnik). Ker terminologija stremi k nedvoumnosti, svetujemo, da se na področju delovnega prava dosledno uporablja glagol napotiti, ki je relativno ustaljen. Napotitev pa potrjuje tudi Pravni terminološki slovar. Vsekakor pa odsvetujemo vpeljavo tretjega termina.

Ker je v tem primeru razlika le v trajanju premestitve, menimo, da bi to lahko izrazili z domačim glagolom in ustreznim določilom, pri čemer pa mislimo, da začasno ni najustreznejše, saj je vsaka napotitev v osnovi začasna. Zato bi bilo po našem mnenju ustreznejše oblikovati zvezo dolgoročno napotiti oziroma kratkoročno napotiti, iz česar lahko oblikujemo tudi glagolnik dolgoročna napotitev in poimenovanje za osebo dolgoročno napoteni delavec.