Pojem, po katerem sprašujete, opisuje pojav, ko govorci v komunikaciji uporabljajo jezikovna sredstva iz dveh ali več jezikov. Pojav se omenja zlasti v kontekstu učenja tujih jezikov, ko se npr. učenec sporazumeva tako, da del vsebine izrazi v enem jeziku, del pa v drugem, ali da vnaša jezikovne prvine enega jezika med jezikovne prvine drugega jezika (npr. uporablja slovenske besede, ko poskuša govoriti v angleščini).

Za poimenovanje omenjenega pojma se v slovenščini uveljavlja termin čezjezičnost. Pojavi se npr. v magistrskem delu Marine Paljk Didaktični potencial pedagoškega prevajanja za učenje tujega jezika (2019, npr. str. 51), v povzetku prispevka Čezjezičnost – nova paradigma? Karmen Pižorn na Mednarodni konferenci Jezik in kultura (2017, gl. str. 83) in v članku Nataše Pirih Svetina (Ne)samoumevnost slovenščine na Univerzi v Ljubljani (2019, Simpozij Obdobja, npr. str. 427). Za označevanje tega pojma se občasno uporabljata tudi termina medjezikovno prepletanje in čezjezikovanje.

Po našem mnenju termin čezjezičnost ustrezno poimenuje zgoraj opisani pojav, obenem pa se smiselno vključuje v obstoječi terminološki sistem, v katerem obstajata tudi termina večjezičnost (ang. multilingualism) in raznojezičnost (ang. plurilingualism). Predpona čez- se po SSKJ2 namreč uporablja za izražanje gibanja na drugo stran ali stanja na drugi strani (npr. čezoceanski parnik, čezmorske posesti), v terminu čezjezičnost pa metaforično označuje prehajanje iz enega jezika v drugega. Svetujemo vam torej, da za angleški termin translanguaging oz. nemški termin Translingualismus v slovenščini uporabljate termin čezjezičnost.