V Zakonu o bančništvu so bančne storitve pojmovane kot vrsta finančnih storitev (te poleg sprejemanja depozitov in drugih vračljivih sredstev ter dajanja kreditov vključujejo tudi npr. plačilne storitve in storitve izdajanja elektronskega denarja ter izdajanje in upravljanje drugih plačilnih instrumentov). V zakonu so nekajkrat omenjeni tudi produkti oz. produkti banke, vendar ta termin v besedilu zakona ni definiran; večinoma sta namreč uporabljena termina bančna storitev in finančna storitev. Termin bančni produkt v Smernicah o nadzoru in ureditvi upravljanja bančnih produktov uporablja Evropski bančni organ, ki med bančne produkte uvršča kreditne pogodbe, vloge, plačilne račune, plačilne storitve, plačilne instrumente, nekatera druga plačilna sredstva, elektronski denar ter nekatere druge oblike potrošniških kreditov (za podrobnosti gl. omenjene Smernice o nadzoru in ureditvi upravljanja bančnih produktov, str. 6–7).

Maša Leban v diplomskem delu Konkurenčnost Raiffeisenbank Leibnitz eGen in njene ponudbe na slovenskem bančnem trgu (2011, str. 23) razlikovanje med bančno storitvijo in bančnim produktom opisuje tako: »Bančna storitev nima lastnosti kot so barva, vonj, trdota, stil, ki jih navadno zaznavajo odjemalci. Te značilnosti ima bančna poslovalnica (ali kak drug način distribucije), ki vpliva na celotno zaznavo bančne storitve, to je na bančni produkt kot posledica vseh vplivnih dejavnikov. Storitve banke so torej bančne storitve, zavarovalniške storitve in druge finančne storitve. Bančni produkt pa je sklop bančnih storitev ter drugih okoliščin, je kompleksen splet dejavnikov kot so zaposleni, okolje, tehnična podpora in procesi. Ti dejavniki vplivajo na kakovost storitev kot tudi na zadovoljstvo odjemalca storitev. Ko banka zna celovito definirati vse pogoje in okoliščine izvajanja bančne storitve, ki sicer neotipljivi storitvi dajejo popolnoma otipljive atribute, lahko banka opredeli svoj bančni produkt. Medtem ko lahko pri vseh bankah govorimo o enakem objektu bančnih storitev, to je o denarju, enaki vlogi banke na finančnem trgu, enakih pogojih za ustanovitev bank, pa je ravno tisto, kar sestavlja bančni produkt, razlikovalna lastnost med ponudniki bančnih storitev.« Po drugi strani pa Urška Gliha v diplomski nalogi Uveljavitev bančnega zavarovalništva (2004, str. 24) ugotavlja, da meja med (bančnimi) storitvami in produkti ni vedno jasna.

Pregled spletnih strokovnih besedil s področja bančništva potrjuje, da se termin bančni produkt večinoma uporablja za označevanje konkretne bančne ali finančne storitve ali zaokroženega nabora bančnih (finančnih) storitev, ki jih pod določenimi pogoji ponuja posamezna banka kot samostojno celoto. Določen bančni produkt se kot tak razlikuje od primerljivih bančnih produktov iste banke in drugih bank (npr. vodenje transakcijskega računa, kot ga pod svojimi pogoji trži določena banka in v okviru katerega lahko ponuja več bančnih ali finančnih storitev, pogosto pa je tak bančni produkt tudi poimenovan s posebnim imenom).

V zvezi z rabo terminov bančni produkt (pojavlja se, a redkeje, tudi termin bančni proizvod) in bančna storitev, po katerih sprašujete, težko rečemo, da je eden od njiju ustreznejši, saj označujeta dva različna pojma. Prav tako težko rečemo, da je termin bančni produkt neustrezen zato, ker banka ne proizvaja (otipljivih) produktov, pač pa ponuja storitve. Termin bančni produkt je namreč relativno uveljavljen in označuje konkreten sklop bančnih oz. finančnih storitev, ki jih ponuja določena banka.