GEOLOŠKI TERMINOLOŠKI SLOVAR UREDNIK Jernej Pavšič AVTORJI Mario Pleničar, †Jože Duhovnik, Dragica Strmole, Jernej Pavšič, Vida Pohar, Polona Kralj, Dušan Kuščer, Rajko Pavlovec, Danilo Ravnik KOLOFON Zbirka Terminologišče Urednice zbirke Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Mojca Žagar Karer Geološki terminološki slovar @ 2013, 2006, ZRC SAZU Z izjemo preglednic v dodatku je vsebina spletne izdaje enaka tiskani. Uredil Jernej Pavšič Leksikografska in jezikovna redakcija Zvonka Leder Recenzenta Rajko Pavlovec in Meta Dobnikar Člani terminološke komisije Mario Pleničar, Dragica Strmole, Jernej Pavšič (predsednik), Vida Pohar, Polona Kralj, Zvonka Leder (leksikografsko vodenje) Avtorji slovarskih člankov Mario Pleničar, †Jože Duhovnik, Dragica Strmole, Jernej Pavšič, Vida Pohar, Polona Kralj, Dušan Kuščer, Rajko Pavlovec, Danilo Ravnik Svetovalci Matija Drovenik, Simon Pirc, Meta Dobnikar, Jože Pezdič, Aleksander Horvat, Drago Skaberne, †Stanko Buser, Nina Zupančič, Tomaž Verbič, Breda Mirtič, Marijan Poljak, Marija Štefančič, Renato Vidrih Vnos, obdelava gradiva in usklajevanje sinonimije Marija Djurović Pregled onaglaševanja iztočnic Peter Jurgec Terminografski pregled Marjeta Humar, Ljudmila Bokal, Tanja Fajfar, Borislava Košmrlj - Levačič, Jakob Müller, Cvetana Tavzes, Mojca Žagar Obdelava gradiva, računalniški vnos in usklajevanje z računalniškim programom SlovarRed 2.1 Tomaža Seliškarja in Borislave Košmrlj - Levačič Izdajatelja Oddelek za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani zanj: Mihael Brenčič Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU zanj: Marko Snoj Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU Za založbo Oto Luthar Glavni urednik Aleš Pogačnik Ljubljana 2013 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI -ID= 268206080 ISBN 978-961-254-468-3 (html) UVOD Strokovno izrazje je pomemben del vsake stroke. Njegova določnost daje stroki večjo točnost izražanja in s tem nedvoumno sporazumevanje. Slovensko geološko izrazje se je začelo oblikovati po prvi svetovni vojni, ko se je zmanjšal vpliv nemščine, ki je v slovenskem strokovnem izrazju še vedno opazen. Takratni raziskovalci so skušali oblikovati mnoge slovenske izraze; ti so bili največkrat neposreden prevod nemških strokovnih izrazov, zato so bili v veliki meri neposrečeni in se v stroki niso uveljavili. Žal so slabi prevodi ter neustrezna in nerodna nova poimenovanja povzročili, da so raziskovalci raje uporabljali kar poslovenjene tuje izraze, kakor da bi poskrbeli za ustreznejša slovenska poimenovanja. Po drugi svetovni vojni se je geološka stroka na novo organizirala. Ustanovljena sta bila Geološki zavod Ljubljana in Geološki inštitut pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki sta poleg geološkega oddelka na ljubljanski univerzi skrbela za razvoj geološke stroke. V tistem času se je pokazala potreba po terminološkem slovarju, ki naj bi točno opredelil rabo slovenskega strokovnega izrazja, saj so pisci znanstvenih in strokovnih razprav in člankov zelo različno uporabljali strokovne termine, največkrat po lastni presoji. Sklenjeno je bilo, da se pripravi Véliki terminološki slovar. Slednje je vzpodbudilo potrebo po sistematičnem zbiranju terminološkega gradiva. V ta namen je bila na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v letu 1952 ustanovljena Terminološka komisija, v okviru katere so najprej začele delovati pravna, tehnična in medicinska sekcija. Začelo se je z zbiranjem strokovnih izrazov v zvezi z urejanjem flore, favne in gee Slovenije. Medicinska sekcija je kasneje dala pobudo za ustanovitev Prirodoslovne sekcije Terminološke komije, ki je bila uradno potrjena leta 1955. Prva naloga Sekcije je bila zbrati strokovne izraze iz slovenskih prirodoslovnih znanstvenih in strokovnih knjig in jih urediti po strokah. V Letopisu SAZU je bila leta 1956 med vedami v Prirodoslovni sekciji prvič omenjena geologija s paleontologijo, mineralogijo in petrografijo. V Sekciji je začelo z delom več izpisovalcev, ki so termine izpisovali ročno na posebne listke in jih urejali po strokah in abecedi. Delo je teklo intenzivno, tako da je bilo do leta 1960 zbranih že okoli 28.000 izpisov. Na začetku šestdesetih let so bile znotraj sekcij oblikovane posamezne strokovne terminološke komisije: leta 1961 je bila ustanovljena Komisija za geološko in paleontološko terminologijo, ki jo je vodil akademik prof. dr. Ivan Rakovec, in Komisija za mineraloško-petrografsko terminologijo, ki jo je vodil prof. dr. Jože Duhovnik in nekaj časa tudi takrat še doc. dr. Stanko Grafenauer. Obe komisiji sta se odločili za popis vsega geološkega strokovnega izrazja, uporabljenega v takrat mladih slovenskih strokovnih revijah in v revijah, ki so objavljale članke z geološko vsebino, s pomočjo številnih izpisovalcev, najpogosteje študentov geologije. Od leta 1962 je bilo delo obeh komisij usmerjeno v zbiranje geoloških strokovnih izrazov za nastajajoči slovar sodobnega knjižnega jezika, ki ga je pripravljala Leksikološka sekcija pri Inštitutu za slovenski jezik SAZU. V letu 1964 sta komisiji nameravali napraviti seznam vseh izpisanih mineraloških, petroloških, geoloških in paleontoloških strokovnih izrazov in jih na kratko pojasniti; seznam naj bi izšel v 100 izvodih in bi bil hkrati osnutek načrtovanega Vélikega terminološkega slovarja. V naslednjih letih se je število izpisov postopoma povečevalo, čeprav je bilo težišče dela usmerjeno v pripravo razlag za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Vzporedno s tem delom je bilo leta 1969 v šestih izvodih pripravljeno Navodilo za pisanje terminološkega slovarja. Po tem času je delo obeh Komisij zastalo. Leta 1987 je ponovno oživelo delo Komisije za geologijo, paleontologijo in mineralogijo in člani so začeli s sistematičnim pregledovanjem zbranega gradiva in pripravami za izdelavo slovarja. Leta 1990 je Meta Kalin, strokovna sodelavka Inštituta za slovenski jezik, naredila računalniški popis strokovnega izrazja po obstoječem izpisanem gradivu, na podlagi katerega je narejen Geslovnik geoloških terminov. V tem času so bili člani terminološke komisije: prof. dr. Jože Duhovnik, akademik prof. dr. Mario Pleničar in prof. dr. Rajko Pavlovec, delo je leksikografsko vodila Meta Kalin. V letu 1992 je Komisija dobila nov zagon, ko se je kadrovsko pomnožila. Poleg prof. dr. Duhovnika (kristalografija, mineralogija, petrografija, nahajališča mineralnih surovin) in akademika prof. dr. Pleničarja (splošna geologija, stratigrafija, regionalna geologija) so z delom začeli še prof. dr. Jernej Pavšič (paleontologija nevretenčarjev, stratigrafija, paleoekologija), ki je hkrati prevzel vodenje komisje, prof. dr. Vida Pohar (paleontologija vretenčarjev, kvartarna geologija), Dragica Strmole, univ. dipl. inž. geol. (kristalografija, mineralogija, petrologija), in kot leksikografinja Zvonka Leder, univ. dipl. slov. V letu 1996 je Komisja žal izgubila prof. dr. Jožeta Duhovnika, ki ga je nadomestila dr. Polona Kralj. Poleg rednih članov, ki so se tedensko sestajali, so kot zunanji sodelavci in svetovalci občasno sodelovali še: prof. dr. Rajko Pavlovec, prof. dr. Dušan Kuščer, prof. dr. Danilo Ravnik, akademik prof. dr. Matija Drovenik, prof. dr. Simon Pirc, prof. dr. Stanko Buser, prof. dr. Jože Pezdič, doc. dr. Meta Dobnikar, doc. dr. Nina Zupančič, doc. dr. Aleksander Horvat, doc. dr. Drago Skaberne in drugi. Skrb za delo Komisije je prevzela Naravoslovnotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, ki je tudi konkurirala za denarno podporo pri Ministrstvu za znanost, šolstvo in šport. Prvič je Komisija dobila denar za dvoletno delo in leta 1995 še za petletno obdobje. Zadnjih pet let je Komisija ostala brez finančne podpore države ali sponzorjev in je delo potekalo brezplačno s skromnim materialnim nadomestilom ene raziskovalne naloge. Kljub temu so vsi člani komisije vztrajali in delo pripeljali do konca. Člani komisije smo, opiraje se na Geslovnik, začeli s pisanjem slovarskih člankov. Že leta 1995 smo pripravili okoli 1.500 slovarskih člankov, do leta 2001 okoli 8.000 in leta 2005 zaključili delo pri številu okoli 10.500. V slovar smo povečini zajeli strokovne izraze, ki so neposredno vezani na geologijo. Nekaj terminov je z mejnih področij ožje stroke in samo nekaj je splošnih izrazov, ki se jim ni dalo izogniti. Praviloma smo dajali prednost izrazom, ki so se v stroki udomačili, čeprav niso vedno neoporečni. Nekatere smo popravili in priporočili popravljeno obliko. Prednosti nismo vedno dali slovenskim izrazom, pač pa smo upoštevali v stroki udomačene tujke. Glede na uveljavljeno prakso smo geološke objekte, ki so geografsko dobro opredeljeni, zapisali z veliko začetnico, npr. Idrijski prelom, Borovniška antiklinala, Kranjskogorski nariv, Nariv kraških planot, medtem ko smo imena formacij in stratotipov zapisali z malo začetnico, npr. borovniška formacija, grodenska formacija, vranski apnenec. Prvi slovenski geološki terminološki slovarje nastajal pol stoletja. V njem so zajeti geološki strokovni izrazi ali termini, ki so bili izpisani iz slovenske strokovne literature, zato so upoštevani tudi zastareli in nepravilni izrazi. Kolikor se je dalo, smo v slovar vključili tudi novejše strokovno izrazje, ki izvira predvsem iz angleške literature. Velike težave smo imeli s slovenjenjem novejših sedimentoloških izrazov. Slovar zajema izrazje, ki naj bi ga poznal absolvent študija geologije, zato izrazov iz ozkih strokovnih področij v njem ni. Sestavljali smo ga v želji, da bi postal nepogrešljiv pripomoček pri študiju geologije, pisanju strokovnih in poljudnih člankov. Slovar obsega 10.811 slovarskih člankov. Zavedamo se, da se je pri takšnem obsegu kljub trudu in pozornosti sestavljalcev v slovarju lahko ohranila kakšna drobna pomanjkljivost ali nedoslednost in bomo veseli, če nas bodo uporabniki na to opozorili. Prepričani pa smo, da slednje ne more omajati splošne koristnosti in uporabnosti prvega slovarja geološke terminologije v slovenskem jeziku. Urednik ZASNOVA IN ZGRADBA SLOVARJA POJASNILA K ZGRADBI SLOVARJA Geološki terminološki slovar je razlagalni in informativno-normativni slovar, ki to izrazje pomensko in jezikovno opisuje in vrednoti. Vsak geološki strokovni izraz je iztočnica samostojnega slovarskega članka. Ti so razvrščeni po abecedi, ne glede na to, ali so poimenovanja enobesedna ali večbesedna. Iztočnice so najpogosteje samostalniki ali besedne zveze s samostalniškim jedrom, ki so navedeni v ednini in izjemoma v množini, pridevniki, glagoli in uveljavljene krajšave. Pri zapisu iztočnic so upoštevani raba v stroki in določila Slovenskega pravopisa 2001, razen zapisov geotektonskih enot (Velenjska udorina) in prelomov (Savski prelom), ki so obravnavani kot lastna imena. Pri krajevnih imenih in izpeljankah iz njih sta upoštevana priročnika Slovenska krajevna imena 1985 in Priročni krajevni leksikon Slovenije 1996. Samostalniške iztočnice in kratice so navedene v prvem sklonu ednine, pridevniki v določni obliki, glagoli v nedoločniku. Iztočnica ima praviloma podatek o naglasu, ki je določen po rabi v stroki in jezikovnih smernicah, vendar nima navedenih naglasnih dvojnic. Vsaka iztočnica je opisana z naslednjimi podatki: Pri enobesedni samostalniški iztočnici je navedena drugosklonska končnica (erupcija -e), medtem ko ima večbesedna iztočnica drugosklonsko končnico navedeno za vsako besedo zveze (bretonska orogenetska faza -e -e -e); pri večbesedni iztočnici s sklonsko neujemalnimi členi je nespremenjena sklonska oblika označena z dvema črticama (cona prirastka oceanskega dna -e -- -- --). Pri vseh samostalniških iztočnicah je naveden spol (m, ž, s), ki se pri večbesednih ravna po samostalniškem jedru (inverzno zaporedje plasti -ega -a -- s). Če je iztočnica kratica iz angleške besedne zveze, je v okroglem oklepaju ubesedena oblika v angleščini (DTA, REE), za usmerjevalno puščico (→) pa je naveden ustrezen slovenski strokovni izraz, ki je v slovarju obdelan v slovarskem članku na abecedno ustreznem mestu (diferenčno-termična analiza, elementi redkih zemelj), ali pa je v okroglem oklepaju navedena ubesedena oblika v angleščini, ki ji sledi razlaga (LILE, RQD). Tudi pri iztočnici okrajšavi ali simbolu (Moho, sima, ct) je v okroglem oklepaju navedena razvezana oblika, ki ji sledi razlaga ali jo usmerjevalna puščica napoti k iztočnici z razlago. Kratica je razvezana in navedena v okroglem oklepaju, tudi če je sestavina dvo- ali večbesedne iztočnice (MCS-potresna lestvica, EMS-potresna lestvica). Če ima iztočnica pisni dvojnici, ki ju povezuje in, pomeni, da sta obravnavani enakovredno (detrít in detrítus; detrítus in detrít), če pa ju povezuje tudi (kolumbít tudi columbít), usmerjevalna puščica napoti k pisno ustrezni iztočnici (columbit → kolumbít). Iztočnica ima označeno mesto in kakovost naglasa (erúpcija, naklòn, dôba), drugosklonski obliki pa sledi označevalnik za spol, oziroma tudi za množino, če ima iztočnica množinsko obliko. V oglatem oklepaju je naveden izgovor, če se zapis razlikuje od izgovora (beerbachit, neoschwagerina), sicer pa ne (eggenbúrgij, hausmannít). Pri pridevniku kot iztočnici je navedena njegova trispolnost in besednovrstna oznaka prid. (glacialni -a -o); pri glagolu prvoosebna končnica in glagolski vid (dolomititi se). Slovar prikazuje poimenovalni sistem stroke, zlasti poimenovanja pisne zvrsti, in deloma upošteva strokovno neustrezna in zastarela poimenovanja, ki jih označuje z označevalnikoma neustr. in zastar. Strokovno in jezikovno ustrezna poimenovanja, ki so iztočnice, so pomensko opisana; za označevalnikom S: so jim dodane vse sopomenke (frakcijska kristalizacija); če obstaja, sledi označevalnik P: za protipomenko (kotlina, delujoči vulkan) in PRIM.: za pomensko sorodna poimenovanja (antiklinalna past). Strokovno in jezikovno neustrezna poimenovanja so označena z neustr., puščica pa usmerja k ustreznemu pomensko opisanemu poimenovanju (amfibolov kristalni skrilavec, Litijski antiklinorij). Neustrezna sopomenska poimenovanja niso navedena v sopomenskem nizu. Iztočnice, označene z zastar., so z usmerjevalno puščico napotene k ustreznemu pomensko opisanemu poimenovanju in so tam navedene kot sopomenke (madreporne korale, Zemljin osredek). Označevalnika zastar. in neustr. označujeta tudi strokovno opuščena poimenovanja, ki so razložena, vendar nimajo strokovno veljavnega ustreznika (stres mineral, smuga, metasilikat). Pri poimenovanjih, ki jim stroka ne daje polne veljave, usmerjevalna puščica vodi k ustreznemu pomensko opisanemu poimenovanju (Soboški masiv, slemenitev) ali k več enakovrednim poimenovanjem (jerovica, kalamina). Ta poimenovanja so navedena kot sopomenke (pri iztočnici Murskosoboški masiv je sopomenka Soboški masiv). Iztočnica ima lahko več pomenov; ti so označeni z arabskimi številkami (jama, jarek). Vsak od pomenov večpomenske iztočnice je predstavljen enako kot pomen enopomenske iztočnice. Arabska številka v okroglem oklepaju pri strokovnem izrazu, uporabljenem v razlagi, pove, v katerem pomenu je treba razumeti uporabljeni izraz (gubasto gorovje, jarek). Enako funkcijo ima pri navedbi sopomenk (izlivna predornina, karbonatna kamnina). Za opredeljevanje geoloških strokovnih izrazov, njihovih pomenov in sopomenk so v slovarju uporabljeni označevalniki; to so navadno krajšave za označevanje slovničnih informacij (m, ž, s, mn. ali v množini, v ednini), za vrednotenje strokovnih izrazov (neustr., zastar.). Pri slovenskih poimenovanjih sistematskih kategorij je navedeno poleg taksona (npr. kraljestvo, red, rod, vrsta) tudi latinsko ime, iztočnica pa je glede na takson v ednini ali množini (foraminifere, endoceras). V slovarju so uporabljena tudi pojasnila, ki označujejo strokovno področje (cianofitik, dolina), kjer se termin uporablja, ali pojasnila, ki razlago kako drugače zamejijo (dvojni orogen, ermanovec, kenofitik). KRAJŠAVE IN OZNAKE V slovarju so uporabljeni naslednji označevalniki: za označevanje slovničnih informacij: m – samostalnik ali samostalniška besedna zveza moškega spola ž – samostalnik ali samostalniška besedna zveza ženskega spola s – samostalnik ali samostalniška besedna zveza srednjega spola dv. – dvojina mn. – množina prid. – pridevnik v množini v ednini za vrednotenje strokovnih izrazov: in – uvaja enakovredno pisno in izgovorno različico krat. – kratica, tj. ustaljena krajšava iz začetnih črk slovenskega ali angleškega izraza neustr. – neustrezen strokovni izraz, ki ga stroka zavrača okrajš. – okrajšava, tj. ustaljena krajšava besede, besedne zveze P: – protipomenka ali antonim, tj. strokovni izraz z nasprotnim pomenom poljudno – raba besede, besedne zveze, ki ni skladna s strokovnim poimenovanjem PRIM.: – primerjaj pomensko ožji ali pomensko širši strokovni izraz S: – sopomenka ali sinonim, tj. strokovni izraz z enakim pomenom simbol – dogovorno uveljavljena krajšava, znak za označevanje tudi – uvaja manj rabljeno pisno različico zastar. – zastarel strokovni izraz, ki je v rabi v starejši literaturi → – usmerjevalna puščica, napotilo k strokovnemu izrazu, kjer je celotna informacija, ali k pisno ustreznejšemu strokovnemu izrazu () – okrogli oklepaj za navajanje pojasnil, številčnih oznak pomenov [] – oglati oklepaj za navajanje izgovora VIRI IN LITERATURA Allaby, A. & Allaby, M. 1999, Dictionary of Earth sciences. – Oxford University Press, 619 str., Oxford. Arheološki vestnik, Ljubljana. Biologija, Leksikoni Cankarjeve založbe, 1982, Ljubljana. Cigale, M. 1880, Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. – Matica slovenska, Ljubljana. Colbert, E. H. & Morales, M. 1994, Evolution of the vertebrates. – Wiley-liss, 470 str., New York. Dobnikar, M., Ferme, E., Humar, M., Jarc, S., Jeršek, M., Mlakar, D., Razinger, B. & Šturm, M. 2005, Gemološki terminološki slovar. – ZRC, SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša in Slovensko gemološko društvo, 212 str., Ljubljana. Drovenik, M. 1984, Nahajališča mineralnih surovin. – Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, FNT, VTO Montanistika, 375 str., Ljubljana. Drovenik, M. 1984, Nahajališča premogov, nafte in zemeljskega plina. – Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, FNT, VTOZD Montanistika, 129 str., Ljubljana. Emiliani, C. 1992, Planet Earth, Cosmology, geology, and the evolution of life and environment. – Cambridge, University Press, 718 str., Cambridge. Enciklopedija Slovenije. Knjige 1–16. – Mladinska knjiga. Ljubljana, 1987–2002. Erjavec, F. 1875, Iz potne torbe I. – Letopis Matice slovenske, 218–228, Ljubljana. Erjavec, F. 1879, Iz potne torbe II. – Letopis Matice slovenske, 118–147, Ljubljana. Erjavec, F. 1880, Iz potne torbe III. – Letopis Matice slovenske, 156, 223, Ljubljana. Erjavec, F. 1883, Iz potne torbe IV. – Letopis Matice slovenske, 195–351, Ljubljana. Fizika, Leksikoni Cankarjeve založbe, 1982, Ljubljana. Gams, I. 2003, Kras v Sloveniji – v prostoru in času. – Založba ZRC, Ljubljana. Geografija, Leksikoni Cankarjeve založbe, 1982, Ljubljana. Geografski vestnik, Geografsko društvo v Ljubljani, 1925, Ljubljana. Geografski zbornik, Ljubljana. Geologija, Geološki zavod in Slovensko geološko društvo, 1–49, Ljubljana. Glossary of geology. – Gary, M., Mc Afee, R. & Wolf, C. L. (ed.), Amer. Geol. Inst., 1972, Washington. Grafenauer, S. 1962, Kristalografija. – Univerza v Ljubljani, 311 str. + 50 str. slik, Ljubljana. Grafenauer, S. 1963, Petrologija. – Univerzitetna založba v Ljubljani, 328 str., 326 slik, Ljubljana. Grafenauer, S. in Duhovnik, J. 1984, Sistematska mineralogija. – Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, FNT, 260 str., Ljubljana. Grafenauer, S., Duhovnik, J. in Hinterlechner-Ravnik, A. 1972, Mineraloško petrološko izrazoslovje. Univerza v Ljubljani, FNT, 275 str., Ljubljana. Hinterlechner, K. 1903, Mineralogija za nižje razrede srednjih šol in za enake zavode. – Ljubljana. Jurkovšek, B., Toman, M., Ogorelec, B., Šribar, L., Drobne, K., Poljak, M. & Šribar, L. 1996, Formacijska geološka karta južnega dela Tržaško-Komenske planote, kredne in paleogenske karbonatne kamnine 1 : 50 000. – Geološki zavod Ljubljana, 143 str., Ljubljana. Kearey, P. 2001, The new Penguin dictionary of geology. – Penguin books, 301 str. Kemija, Leksikoni Cankarjeve založbe, 1981, Ljubljana. Kladnik, D., Lovrenčak, F. in Orožen Adamič, M. (uredniki) 2005, Geografski terminološki slovar. – Založba ZRC, ZRC SAZU, 451 str., Ljubljana. Krajevni leksikon Slovenije. – M. Orožen Adamič, D. Perko, D. Kladnik (uredniki), DZS, 1995, Ljubljana. Lapidus, D. F. 1990, Collins Dictionary of Geology. – Collins, 565 str., London and Glasgow. Naravoslovje, Leksikoni Cankarjeve založbe, 1996, Ljubljana. Nikitin, V. V. 1932, Mineralogija. – Akademski klub montanistov, 357 str., Ljubljana. Nikitin, V. V. 1935, Petrograflja, del III, Opisna petrografija. – 338 str., Ljubljana. Nikitin, V. V. 1951, Kristalografija. – Državna založba Slovenije, 279 str., Ljubljana. Nikitin, V. V. 1951, Nauk o nahajališčih koristnih izkopanin. – Skripta, 411 str., Ljubljana. Parker, S. P. (ed.) 1997, Dictionary of Geology and Mineralogy. – McGraw-Hill, 346 str., New York. Pavšič, J. 2002, Osnove geologije za študente gradbeništva in rudarstva. – Univerza v Ljubljani, NTF, Oddelek za geologijo, 225 str., Ljubljana. Pavšič, J. 2003, Paleontologija, I. del Paleobotanika in nevretenčarji. – Univerza v Ljubljani, NTF, Oddelek za geologijo, 451 str., Ljubljana. Pavšič, J. 2004, Paleoekologija. – Skripta, Univerza v Ljubljani, NTF, Oddelek za geologijo, 164 str., Ljubljana. Petkovšek, Z., Leder - Mancini, Z. 1990, Meteorološki terminološki slovar. – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Društvo meteorologov Slovenije, 125 str., Ljubljana. Pezdič, J. 1999, Izotopi in geokemijski procesi. – Univerzitetni učbenik, Univerza v Ljubljani, NTF, Oddelek za geologijo, 269 str., Ljubljana. Planinski vestnik, Ljubljana. Poljak, M. 2002, Strukturno-tektonska karta Slovenije 1 : 250 000. – Geološki zavod Slovenije (rokopis), 33 str., Ljubljana. Poljanec, L. 1909, Mineralogija in geologija za velike gimnazije. – Celovec. Poljanec, L. 1910, Prirodopis živalstva za višje razrede srednjih šol. – Založila in natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja, Celovec. Priročni krajevni leksikon Slovenije. – Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1996. Prirodoslovne razpr. 1, 2, 1933, 1940, Ljubljana. Proteus, Prirodoslovno društvo Slovenije, 1–68, Ljubljana. Rakovec, I. 1935, Potresi v luči geologije. – Kronika slovenskih mest, 2, Ljubljana. Rakovec, I. 1955, Geološka zgodovina ljubljanskih tal. – V knjigi: Zgodovina Ljubljane, I. del, Ljubljana. Ramovš, A. 1956, Razvoj paleozoika na Slovenskem. – Prvi jugosl. geol. kongr., Ljubljana. Ramovš, A. 1974, Paleontologija. – Skripta, Univerza v Ljubljani, FNT, 304 str. in 155 str. ilustr., Ljubljana. Ramovš, A. 1982, Geologija. – Skripta, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, PZE za geografijo in Biotehniška fakulteta, VTO za biologijo, 197 str. in 45 tab., Ljubljana. Razprave 4. razr. SAZU, 1–45, Ljubljana. Rigler, L. 1985, Veterinarski anatomski slovar. – SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik, Terminološka komisija, Veterinarska sekcija, 270 str., Ljubljana. Schröter, W., Lautenschläger, K. H., Bibrack, H. & Schnabel, A. 1993, Kemija, splošni priročnik. – Tehniška založba Slovenije, 712 str., Ljubljana. Seidl, F. 1908, Kamniške ali Savinjske Alpe, njihova zgradba in njih lice. – Slovenska zemlja, V. del, Matica slovenska, Ljubljana. Seidl, F. 1913, Geološki izprehodi na Goriškem. – Socialna matica, Gorica. Slovar slovenskega knjižnega jezika. – 1. do 5. Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, Državna založba Slovenije, 1970, 1975, 1979, 1985 in 1991, Ljubljana. Slovenska krajevna imena. – Leksikoni Cankarjeve založbe, 1985, Ljubljana. Slovenska kraška terminologija. – Uredil I. Gams v sodelovanju z J. Kunaverjem in D. Radinjo, Katedra za fizično geografijo oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1975, Ljubljana. Slovenski pravopis. – Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana 2001. Strmole, D. 1983, Mineralogija. – Tehniška založba Slovenije, 154 str., Ljubljana. Šubic, I. 1886, Ljubljansko barje. – Jahresbericht k. k. Ober-Gymnasium Leibach, 1–19, Laibach. Tarman, K. 1992, Osnove ekologije in ekologija živali. – Državna založba Slovenije, 547 str., Ljubljana. Veliki slovar tujk. – Cankarjeva založba, 2002, Ljubljana. Priporočeno navajanje slovarja: Geološki terminološki slovar, https://doi.org/10.3986/978-961-254-468-3