Drago Kladnik, Franc Lovrenčak (predsednik) in Milan Orožen Adamič

Milan Bufon, Andrej Černe, Ivan Gams, Matjaž Jeršič, Igor Jurinčič, Drago Kladnik, † Vladimir Kokole, Blaž Komac, Marko Krevs, Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Milan Natek, Breda Ogorelec, Milan Orožen Adamič, Miha Pavšek, Drago Perko, Dušan Plut, Darko Radinja, Marijan Ravbar, Aleš Smrekar, Metka Špes in Matija Zorn

Uredniški odbor Drago Kladnik, Franc Lovrenčak (predsednik) in Milan Orožen Adamič

Leksikografska in jezikovna redakcija Marjeta Humar in Borislava Košmrlj - Levačič

Recenzenta Darko Ogrin in Drago Perko

Avtorji slovarskih člankov Milan Bufon, Andrej Černe, Ivan Gams, Matjaž Jeršič, Igor Jurinčič, Drago Kladnik, †Vladimir Kokole, Blaž Komac, Marko Krevs, Jurij Kunaver, Franc Lovrenčak, Milan Natek, Breda Ogorelec, Milan Orožen Adamič, Miha Pavšek, Drago Perko, Dušan Plut, Darko Radinja, Marijan Ravbar, Aleš Smrekar, Metka Špes in Matija Zorn

Obdelava in vnos gesel z računalniškim programom Slovar Red 2.1 Tomaža Seliškarja in Borislave Koš­mrlj - Levačič Marija Djurovič, Karmen Nemec, Simon Atelšek in Ljudmila Bokal

Pregled onaglaševanja iztočnic Peter Jurgec

Izdajatelji

ZRC SAZU, Geografski inštitut Antona Melika, zanj: Drago Perko

Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, zanj: Blaž Repe

ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ra­movša, zanj: Marko Snoj

Založnik

Založba ZRC, ZRC SAZU

Za založbo

Oto Luthar

Glavni urednik

Aleš Pogačnik

Ljubljana 2013

 

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI -ID= 268205568
ISBN 978-961-254-470-6 (html)

SLOVARJU NA POT

Poleg predmeta preučevanja in raziskovalnih metod ima vsaka znanost tudi lastno izrazje, termi­nologijo, za poimenovanje predmetnosti in pojmov, s katerimi se srečuje in ukvarja. Pri tem se v znanstveno in strokovno rabo ob izrazih, značilnih za posamezno panogo, vključuje tudi izrazje bližnjih, sorodnih ved, ki jih skupaj s spoznanji teh ved privzema pri svojem znanstvenem in strokovnem delovanju. Pri tem je pomembno spoznanje, da je za nemoteno znanstveno sporazu­mevanje potrebna tudi dovolj natančno opredeljena terminologija z dorečenimi strokovnimi izrazi, tako po oblikovni kot vsebinski strani, se pravi, da se posameznemu terminu pripiše natančno določen pomen, pomenski obseg. Zaželeno je, da bi bilo strokovno izrazje čim bolj ustaljeno, kar pomeni, da se posamezni, v stroki uveljavljeni termini ne bi oblikovno in pomensko spreminjali brez utemeljenega razloga. Pri uvajanju poimenovanj za nova dognanja pa bi bilo treba kritično in s premislekom sprejemati izrazje iz tujih jezikov. Namesto prevzemanja tujih izrazov je mo­goče z domačimi besedotvornimi postopki ustvariti bodisi nove termine ali pa v materinščini že obstoječim izrazom pripisati nove pomene. Izogibali naj bi se sicer lažji poti, ki jo strokovnjaki tudi pogosto ubirajo, to je, da se izrazi prevzamejo iz tujih jezikov in se le v izgovoru in/ali za­pisu ustrezno podomačijo.

Geografija, poimenovana tudi zemljepis, pri vsem tem ni nobena izjema. Hkrati z razvojem stroke se je razvilo in se bo še naprej razvijalo njeno znanstveno in strokovno izrazje.

Slovenska geografija, ki se je na visoki strokovni ravni začela razvijati z nastankom univerze v Ljubljani leta 1919, je med svetovnima vojnama v prvi polovici 20. stoletja hitro napredovala. Še bolj se je razmahnila po 2. svetovni vojni, ko so bili ustanovljeni raziskovalni inštituti in se je geografija uveljavila tudi na mariborski in primorski univerzi. Razvoj je dosegel raven, ko se je čedalje bolj nakazovala potreba po sistematični ureditvi obsežne zbirke zemljepisnih imen in strokovnih izrazov.

Slovenski geografski izrazi so se začeli pojavljati v slovenskih učbenikih v prvi polovici 19. stoletja. Vsebinsko jih je prvi podrobneje predstavil Janez Jesenko (1865, 1873 in 1874). O njegovem izrednem čutu za strokovne izraze ter o imenoslovju in izrazoslovju v slovenski geo­grafiji je že v prvi številki Geografskega vestnika pisal Valter Bohinec (1925): "Metodično so te knjige pomenjale mnogo, ker so uvajale novejše metode tudi v naše šole in s tem vzpostavljale zvezo z vodilnimi geografskimi strujami v drugih narodih, vidik, ki ga je poznejša geografija pri nas žal zelo zapostavljala. Nič manjša pa ni njih važnost v narodnem oziru, ker naj bi, kakor piše Jesenko sam, dokazovale tujemu svetu, da svojo mladino lahko poučujemo v domačem, materinem jeziku."

Geografski izrazi pa se niso uveljavljali samo v geografskem strokovnem slovstvu, ampak tudi zunaj njega. Značilen primer je Cigaletova Znanstvena terminologija (1880), ki je v bistvu nemško-slovenski slovar izrazja različnih znanstvenih področij s slovensko-nemškim dodatkom. V delu so upoštevani tudi nekateri izrazi, ki jih uporabljamo v geografiji. Morda bolj kot njegova Znanstvena terminologija je za naše zemljepisno izrazoslovje pomembna avtorjeva polemika z Jesenkom v Slovenskih novicah (v letih 1865 in 1866), v kateri je jasno predstavil svoj pogled na tematiko nekaterih zemljepisnih izrazov, ki jih je uporabil in navedel tudi na nekaterih zemljevi­dih v svojem pozneje, žal, pozabljenem Atlantu (1869–1877). Ali kot je v uvodu v Znanstveno terminologijo zapisal Matej Cigale: »Ta svet vzvidelo mi se je vsakakor poslušati ter ukrenem čakati, da na dan pride hrvatska terminologija, tem več, ker sem ne dolgo po tem poleg drugih svojih poslov dobil z atlantom slovenskim več truda in dela, nego bi se komu račilo pozdevati, z atlantom, kateri tudi v sebi hrani nekaj znanstvenih izrazov, in s katerim smo, da si je mala stvar, vendar nekako pretekli druge avstrijske Slovane.«

Sčasoma so se v geografskih delih pojavljali in uveljavljali novi in novi pojmi. Potreba po ureditvi vztrajno rastočega obsega geografskega izrazja je odsevala tudi v programu odbora Geo­grafskega društva v Ljubljani za leto 1925, ko so člani imeli v mislih tudi sestavo enotne slovenske geografske terminologije (Geografski vestnik, 1925-2): »Društvo zbira gradivo za slovensko geo­grafsko bibliografijo in misli tudi na sestavo enotne slovenske geografske terminologije.« Ker pa za njeno pripravo že takrat razmeroma individualistično usmerjeni posamezniki niso imeli dovolj izkušenj, je ostalo zgolj pri neuresničenih zamislih. Pozneje namreč ni zaslediti nobenih poročil o morebitnem poteku zbiranja tega gradiva.

O terminoloških zadregah so spregovorili tudi na prvem kongresu jugoslovanskih geografov, ki je bil med 27. in 29. aprilom 1927 v Beogradu. Izdelavo skupne znanstvene terminologije je predlagal beograjski profesor Šobajič. Izvolili so komisijo, v kateri je kot slovenski predstavnik sodeloval Valter Bohinec (Savnik 1927). Tudi ta pobuda je ostala zgolj na papirju in se o njej pozneje ni več govorilo.

S terminološko problematiko so se ukvarjali le nekateri prizadevni posamezniki, ki pa so obdelali le ožja tematska področja, zlasti področje geomorfologije. Tako je že v drugi številki prvega letnika Geografskega vestnika (1925) izšel tudi članek Henrika Turne o toponomastiki oz. zemljepisnih imenih in izrazju. V njem je poglobljeno obdelal nekaj izrazov za pojme iz slo­venskega gorskega sveta. Med njimi je tudi izraz lasta, katerega oblika in raba tudi v sodobnih strokovnih in jezikovnih krogih še ni docela poenotena. Strokovno še bolj poglobljena je njegova Alpska terminologija, tipkopisno delo (1932 in 1933), v katerem so zbrani številni strokovni izrazi o reliefnih oblikah, ozračju, rastlinah in drugem.

Veliko različnih izrazov o površinskih oblikah, vodovju, rastlinstvu, poteh in podobnem je v svoji knjigi Ljudska geografija, s podnaslovom Terensko izrazoslovje, zbral Rudolf Badjura (1953). Knjiga je povzetek veliko obsežnejšega rokopisa, nastalega med letoma 1938 in 1946. Kot pove že naslov, je avtor zajemal gradivo izključno iz izjemno bogatega ljudskega izročila. Pri tem je izhajal iz spoznanj, ki jih je navedel v uvodu: »... naši ukaželj ni predniki, geologi, geo­grafi, tehniki in drugi so bili prisiljeni zajemati svoje znanje zgolj iz nemških knjig in predavanj na nemških univerzah, v nemškem duhu. To pa jih je seveda sčasoma zavedlo in moralo spraviti v mnogih pogledih popolnoma v tir tedanjega nemškega geografskega izrazja in nemški način gledanja na naš svet, ki se v marsikaterem oziru zelo razločuje od slovenske geografske miselnosti, našega domačega ljudskega izražanja.« In pa: » V tujini izšolani, v nemškem duhu preustrojeni naš geograf sije prikrojil za označevanje, opisovanje terenskih oblik svoje besedišče, izumetničeno, kakor so ga navadili na Dunaju in v nemškem Gradcu, nešolani gorjanec, a dober poznavalec narave pa se je držal in se še danes drži tega, kar je slišal in podedoval od svojih prednikov ... Na ta način, ko jim ni bilo dovolj znano, da ljudstvo po deželi in v hribih drugače govori, pa ne vedoč, da je ohranjeno v naši ljudski geografiji premnogo dobro ustreznih, klenih domačih izrazov ali pa tudi, ker so se jim zdeli nekateri ljudski izrazi neprimerni za znanstveno uporabo premalo skladni z nemškim geografskim izrazjem, se je po nerodnosti vrinilo v naše šolsko geografsko izrazje mnogo z našo ljudsko geografijo skreganih izrazov.« V svojih prizadevanjih je Badjura pogosto šel predaleč, saj si je marsikdaj prizadeval, da bi že dodobra uveljavljene geografske termine nadomestili z ljudskimi izrazi, s čimer naj bi jih odtegnili pozabi. Tako na primer namesto izraza rob priporoča dosledno rabo pojma kraj, namesto izraza pobočje pa reber, brežina, breg, strmina in strmec. Čeprav njegovi nazori delujejo nekako arhaično, so se prav po njegovi zaslugi tudi v geografskem znanstvenem izrazoslovju ohranili mnogi ljudski izrazi, ki so vsaj deloma vključeni tudi v ta slovar.

Po 2. svetovni vojni se je zanimanje za strokovno izrazje povečevalo, saj se je z njim siste­matično ukvarjalo vedno več strokovnjakov. Temu se je odzvala tudi naša najuglednejša znan­stvena ustanova Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Na njenem Inštitutu za slovenski jezik je bila ustanovljena terminološka komisija, ki je vključevala naravoslovno sekcijo, kamor je sodila tudi geografija. V delovnih načrtih sekcije je bila izdelava splošnega naravoslovnega slovarja, ki bi ga sestavljali slovarji posameznih naravoslovnih strok, kot so matematika, fizika, meteorologija, mineralogija, geografija in druge. Gradivo se je zbiralo z izpisovanjem strokovnih izrazov iz slovenske strokovne literature. Izrazi, zapisani na kartotečnih listkih, so se vključevali v kartoteke, ločene po strokah.

Terminološko gradivo se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja zbiralo z namenom, da bi ga geografi pripravili za tisk. Žal ta cilj ni bil uresničen, čeprav se je v arhivu naravoslovne sekcije nabralo precej kartotečnih listkov, več kot 1000. Med izpisovalci so bili Vladimir Leban, Ivan Gams, Rudolf Kropivnik, Drago Meze in drugi. Leta 1964 sta bila izdelana dva seznama, in sicer 130 strani obsegajoč seznam vseh izpisanih terminov in seznam del, iz katerih so bili izpisani. To in še drugo gradivo je bilo izročeno Inštitutu za geografijo SAZU z namenom, da se pod vodstvom Ivana Gamsa ponovno preuči in pripravi osnutek geografskega slovarja, vendar so potem prizadevanja za njegovo izdelavo znova za daljši čas zamrla.

Mimogrede naj omenimo, da je dodatno spodbudo za terminološko delo pomenilo tudi na­stajanje Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ki je intenzivno potekalo od šestdesetih let dalje (1970, 1975, 1979, 1985, 1991). Ker je sicer po zasnovi splošni razlagalni slovar vključeval tudi terminologijo, so bili k sodelovanju povabljeni številni strokovnjaki, ki so predlagali izrazje lastnega področja, zlasti temeljno, splošneje znano. Za številne izraze so pripravili tudi razlage in so kot terminološki svetovalci sodelovali z redaktorji. Za geografsko področje sta gradivo od A do Ž prispevala akademika Ivan Gams in Svetozar Ilešič, pri izdelavi zadnje knjige slovarja pa je terminološko svetovanje prevzel Milan Orožen Adamič.

Ponovna odločitev o izdelavi celovitega geografskega terminološkega slovarja je bila sprejeta skoraj dve desetletji pozneje, leta 1982. O potrebnosti slovarja so namreč govorili sklepi mnogih geografskih sestankov. Nalogo koordinatorja je prevzel Ivan Gams. Zbral je osem sodelavcev, ki naj bi najprej pripravili sezname izrazja posameznih vej geografije, geslovnik za celotno geo­grafijo pa naj bi bil na zahtevo Terminološke komisije SAZU pripravljen do konca leta 1983. V korespondenci med koordinatorjem in sodelujočimi geografi lahko zasledimo tudi Gamsovo misel, da terminologija ni kodeks moderne geografske terminologije, temveč priročnik za branje geografske literature. Sestavljanje geslovnikov po geografskih vejah je sicer steklo, pa vendar delo zaradi različnih razlogov ni potekalo tako, kot je bilo načrtovano. Pogosto se je zatikalo zlasti pri vprašanju, v kolikšni meri naj bo upoštevano strokovno izrazje oziroma kako podroben naj bo izbor. Za geografijo kot izrazito kompleksno vedo je to še posebej težavno oziroma ob­čutljivo vprašanje.

Oktobra 1983 je koordinator pisno seznanil sodelavce s podrobneje opredeljenimi izhodišči za izbor terminov, ki naj bi bili prikazani v bodočem slovarju. Pomembna je bila zlasti odločitev, da naj se geografski strokovni izrazi zajamejo v obsegu in globini, kot naj bi jih poznali slušatelji geografije na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Termini drugih strok naj bi se praviloma upoštevali le, če imajo v geografiji poseben pomen, oziroma tisti, ki se uporabljajo v geografski stroki. Hkrati je bilo dogovorjeno, da naj bi bili področni geslovniki pripravljeni do srede decembra 1983, prvi geslovnik za celotno geografijo pa do konca januarja 1984.

Sodelavci in člani ožjega uredniškega odbora v sestavi Vladimir Kokole, Darko Radinja, Franc Lovrenčak in Ivan Gams naj bi nato termine iz vseh predlaganih geslovnikov dodatno uskladili.

Izdelavo geslovnikov za posamezne veje geografije so prevzeli naslednji sodelavci: Ivan Gams (splošna geografija, pokrajinska ekologija, regionalna geografija, geomorfologija, klimatogeografija), Matjaž Jeršič (geografija turizma in rekreacije, geografija prometa), Vladimir Kokole (družbena geografija – koordinator), Jurij Kunaver (kvartarna geomorfologija, nivalna in glacialna geomorfologija, visokogorski kras), Franc Lovrenčak (pedogeografija, biogeografija, matematična geografija – skupaj z Darkom Radinjo), Milan Orožen Adamič (kartografija), Dušan Plut (idejne smeri v geografiji), Darko Radinja (hidrogeografija, oceanogeografija, varstvo okolja). Priprava geslovnikov je napredovala počasi. Sodelavci naj bi delne geslovnike oddali redakcijskemu odboru do konca februarja 1984, a jim jih je uspelo pripraviti le nekaj. Februarja 1984 je postal pomočnik koordinatorja Ivana Gamsa in tehnični vodja redakcijskega odbora Franc Lovrenčak. Vladimir Kokole, koordinator pri sestavi seznama terminov s področja družbene geografije, je sprejel na­logo, da bo zbral sodelavce za pripravo gesel za to obsežno in vsebinsko raznovrstno področje.

Na začetku leta 1984 je bila vsebina terminološkega slovarja še podrobneje opredeljena. Ta naj bi razen terminov, kot jih pozna diplomirani geograf, vseboval tudi strokovno izrazje za pojme, ki so se uveljavili v geografski stroki po svetu. V slovar naj ne bi bili vključeni posebni in zelo podrobni termini iz sorodnih strok niti zastareli izrazi, ki se niso uveljavili, pač pa bi bili zajeti nekateri ljudski izrazi, vendar s posebno oznako. Med poimenovanji za merilne naprave in inštrumente naj bi bila upoštevana tista, ki jih uporabljajo tudi geografi, ne pa izrazje iz splošnega jezika. Tej zasnovi smo z manjšimi spremembami in dopolnitvami sledili vse do končne izdelave terminologije.

Ko je bilo do konca leta 1984 za posamezne veje geografije končanih 13 geslovnikov, so člani ožjega redakcijskega odbora začeli pregledovati delne geslovnike. Načrtovano je bilo, da bi se v pripravo slovarja vključila tudi Znanstvena sekcija Zveze geografskih društev Slovenije. Takrat se je v terminološko delo zelo dejavno vključila sodelavka naravoslovne sekcije Termi­nološke komisije Zvonka Leder Mancini, ki je pripravila navodila in kriterije za sestavo slovarja.

V letu 1985 je redakcijski odbor pregledal vse delne geslovnike, tako da so lahko v naslednjem letu sodelavci začeli oblikovati razlage terminov. V tem letu so bila denarna sredstva za pripravo slovarja z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU prenesena na Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Oblikovanje razlag je potekalo v letih 1987–1989. Leta 1988 je pripravo terminov s podro­čja agrarne geografije prevzel Drago Kladnik, s področja urbane geografije pa Breda Ogorelec. V tem letu naj bi sodelavci pripravili tudi predloge in avtorske izvirnike morebitnih ilustracij, ki naj bi jih za tisk izdelali na Geografskem inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

V letu 1990, ko je bila po mnenju sodelujočih večina besedila slovarja že pripravljena, se je začel koordinator redakcijskega odbora Ivan Gams dogovarjati o natisu z Inštitutom za slovenski jezik Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Cankarjevo založbo, vendar do natisa ni prišlo, ker je redakcijski odbor presodil, da je zbrano gradivo potrebno še dodatno obdelati.

Zato je akademik Ivan Gams na Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani še istega leta prijavil projekt Dokončanje geografske terminologije v usmerjenem raz­iskovalnem programu (URP) Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda. Projekt je bil vključen v programski sklop Slovenska geografska terminologija. Po delovnem načrtu naj bi sodelavci v letu 1991 razlage gesel dopolnjevali in jih napisali tudi za posamezna manjkajoča področja. Celotno gradivo naj bi bilo vneseno v računalniško obliko.

Ker je bila večina sodelavcev preobremenjena s pedagoškim in raziskovalnim delom, je terminološko delo tako počasi napredovalo, da se je zastavljalo celo vprašanje smiselnosti nje­govega nadaljevanja. Sodelavci so kljub vsemu vztrajali pri zastavljenem cilju, čeprav se niso zavedali, da bo do izida slovarja minilo še precej časa. Priprava razlag je potekala tudi še v letu 1992, ko je bilo obdelanih približno 2400 gesel oziroma terminov. V računalniško obliko jih je bilo vnesenih dobrih 5000. Vneseno gradivo, ki ga je Milan Orožen Adamič uredil po abecedi, je bilo pripravljeno za nadaljnjo obdelavo. V tem letuje sodeloval tudi Igor Jurinčič, ki je pripravil nekaj razlag s področja industrijske, gospodarske in splošne geografije. Leta 1992 je bil imeno­van tudi organizacijsko-tehnični odbor v sestavi Ivan Gams, Drago Kladnik, Franc Lovrenčak in Milan Orožen Adamič.

Terminološko delo je potekalo tudi še v letih 1992–1997, saj je bilo treba zaradi korenitih družbenogospodarskih sprememb del že pripravljenega gradiva revidirati, in sicer tako, da so bile v izrazju ter razlagah ustrezno upoštevane tudi nove razmere. Leta 1997 je takratno Minis­trstvo za znanost in tehnologijo sprejelo še triletni raziskovalni projekt Slovenska geografska terminologija, ki naj bi bil v letu 1999 s pripravo besedila za tisk tudi končan. Takrat je bil na Ministrstvo za znanost in tehnologijo poslan tipkopis, ki je vseboval 5159 po abecedi urejenih slovarskih člankov na 237 straneh. Kljub dobrim željam takrat besedilo še ni bilo primerno za natis, ker ni bilo slovarsko ustrezno obdelano in so se pri vrednotenju prispevkov na posameznih področjih pokazale bele lise.

Zato so sodelavci pri pripravi slovarja imenovali uredniški odbor v sestavi Franc Lovrenčak (predsednik), Drago Kladnik in Milan Orožen Adamič (člana) in ga pooblastili, da zaprosi za dodatno sodelovanje več novih sodelavcev, ki naj bi pripravljena gesla temeljito pregledali in po potrebi gradivo dopolnili z novimi termini in razlagami. Tako so se v pripravo geografskega terminološkega slovarja dejavno vključili še Metka Špes (pokrajinska ekologija), Milan Natek (demogeografija), Andrej Černe (geografija prometa), Marjan Ravbar (planiranje, dopolnitev urbane geografije) in Milan Bufon (politična geografija). Drago Kladnik je pripravil gesla za industrijsko geografijo in nekaj temeljnih gesel iz gospodarske geografije in geografije oskrbe. Nekaj gesel iz geomorfologije, kvantitativne geografije in geografskih informacijskih sistemov sta prispevala Drago Perko in Marko Krevs. Zbrano gradivo so kritično pretresli in izpopolnili z manjkajočimi gesli tudi nekateri mlajši sodelavci z Geografskega inštituta Antona Melika Znan­stvenoraziskovalnega centra SAZU: Blaž Komac in Matija Zorn za geomorfologijo, Miha Pavšek za nivologijo in glaciologijo ter Aleš Smrekar za varstvo okolja in hidrogeografijo.

Člani uredniškega odbora so se leta 1997 odločili, da se bodo za pomoč in napotke pri dokončni pripravi slovarja, zlasti zaradi ustrezne jezikovne in leksikografske obdelave, obrnili na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU oziroma na njegovo Sekcijo za terminološke slovarje. Do konkretnega dogovora je prišlo leta 1999, ko sta pri pripravi slovarja začeli sodelovati leksikografki Marjeta Humar in Borislava Košmrlj - Levačič.

Natančneje je bila določena leksikografska zasnova slovarja, določene so bile posebnosti pri prikazovanju posameznih tipov terminov in v soglasju s člani uredniškega odbora so bile sprejete obvezne in fakultativne sestavine slovarskega sestavka. Pripravljeno gradivo se je začelo septembra 1999 vnašati v računalniško bazo s programom za izdelavo terminoloških slovarjev SlovarRed2.1, ki ga je Sekcija za terminološke slovarje razvila v sodelovanju z zunanjim sode­lavcem Tomažem Seliškarjem.

Ker terminološko gradivo ni bilo v celoti pripravljeno po slovaropisnih načelih, je bilo treba vse termine, ki so bili prikazani v skupnih sestavkih z več drugimi termini, osamosvojiti in celovito obdelati. Sprejeti termini, praviloma samostalniški eno- ali večbesedni izrazi, so bili usklajeni z jezikovno oziroma pravopisno normo, iztočnice pa opremljene s slovarskimi prvinami (naglas, končaj rodilniške oblike, spol, število, po potrebi pisna dvojnica, izgovor, jezik, iz katerega je bil izraz prevzet, ipd.).

V sodelovanju z avtorji so bili vsi slovarski sestavki znova pregledani z leksikografskega vidika, pri čemer so bile nekatere razlage revidirane, po potrebi na novo obdelane in usklajene v okviru ene ali več geografskih vej. V sodelovanju z geografskimi uredniki so bili vsi termini ali njihovi posamezni pomeni označeni s strokovnimi označevalniki, ki povedo, v kateri stroki ali strokah se izraz najpogosteje uporablja; navedeni sta do dve glavni disciplini.

Ker se v stroki lahko za poimenovanje posameznega pojma, pojava, predmetnosti uporablja več strokovnih izrazov, so se ugotavljala sopomenska razmerja med termini in se je določila pred­nostna oblika, ob kateri so bili nato navedeni še drugi neprednostni termini. Za prikaz hierarhične strukture pojmovnega sistema stroke je uveden razdelek PRIM. (primerjaj), kjer so navedene podpomenke, nadpomenke in pomenke na isti ravni, s čimer je v posameznem slovarskem sestavku opozorjeno na pomensko bližje termine, ki so lahko zaradi abecedne raz­vrstitve iztočnic v slovarju navedeni na različnih bolj ali manj oddaljenih mestih.

Slovarsko gradivo sta s stališča sinonimov in PRIM. obdelali še sodelavki Sekcije za terminološke slovarje Marija Djurovič in Karmen Nemec, v sklepni fazi pa tudi zunanji sodela­vec Simon Atelšek. Pri korekturah je sodelovala še leksikografka Ljudmila Bokal. Iztočnice je s pravopisno-pravorečnega vidika dokončno uskladila Borislava Košmrlj - Levačič, ki se je pri tem posvetovala zlasti s Petrom Jurgcem, sodelavcem Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

V tem času je uredniški odbor še enkrat temeljito pregledal geslovnike in v več fazah uskla­jeval pripravljena besedila. Pri tem se je pokazalo, da je zaradi konceptualnih razlogov geomorfološka gesla smiselno združiti v en sam vsebinski sklop, prav tako smo geografijo rastlinstva in geografijo živalstva združili v biogeografijo, geografijo podeželskih naselij in urbano geografijo pa v enotno geografijo naselij.

Člani uredniškega odbora so sprejeli sklep, da se (v knjižni izdaji) v slovar uvrstijo tudi ilustracije in pregled­nice, ki naj gradivo vizualno dopolnijo in s tem prispevajo k boljšemu razumevanju posameznih izrazov. Na nekaterih skicah in v nekaterih preglednicah so tudi izrazi, ki jih v slovarskem besedilu ni, prinašajo pa dodatne, podrobnejše informacije. Celotno grafično gradivo je za objavo pripravil Milan Orožen Adamič. Drago Kladnik in Franc Lovrenčak sta ob dokončnem usklajevanju gradi­vo še enkrat primerjala z nekaterimi temeljnimi geografskimi slovarji in leksikoni ter pripravila dodatne slovarske sestavke, ki še niso bili ustrezno obdelani, ali pa termine, ki sploh še niso bili vključeni. Po dolgotrajnih naporih je bilo oktobra 2004 gradivo dokončno slovarsko obdelano in besedilo pripravljeno za tisk. Na prošnjo uredniškega odbora je založništvo Geografskega termi­nološkega slovarja ljubeznivo sprejela Založba ZRC in ga uvrstila v zbirko Slovarji.

Geografski terminološki slovar je eno temeljnih geografskih del, ki sodi ob bok knjižnim monografijam Krajevni leksikon Slovenije (1995), Geografski atlas Slovenije (1998), Geografija Slovenije (1998), Slovenija – pokrajine in ljudje (1998), Nacionalni atlas Slovenije (2001) in Kras v Sloveniji (Gams 2003).

V slovarju je pomensko in jezikovno predstavljenih 8922 geografskih poimenovanj, ki se uporabljajo v različnih vejah naravne in družbene geografije, zato bo brez dvoma nepogrešljiv pripomoček za vse geografe, ki delajo na znanstvenoraziskovalnem področju, pri prostorskem načrtovanju, za študente geografije, dijake in učitelje pri pouku geografije in seveda za številne druge strokovnjake, ki pri svojem delu potrebujejo strokovno natančne razlage geografskih po­javov, procesov in pokrajinskih sestavin.

V slovarju je izrazje glede na rabo z označevalniki uvrščeno v posamezne geografske dis­cipline, kot so splošna geografija, matematična geografija, kartografija, geomorfologija, klimatogeografija, hidrogeograflja, pedogeografija, biogeografija, demogeografija, agrarna geografija, industrijska geografija, geografija prometa, geografija turizma in rekreacije, geografija krasa, geografija naselij, pokrajinska ekologija in varstvo okolja.

Čeprav je praviloma dana prednost domačemu ali podomačenemu izrazju, so sistematično prikazani tudi v stroki uporabljani izrazi, prevzeti iz drugih jezikov. S tem je na enem mestu zbra­no in pomensko pojasnjeno bistveno geografsko strokovno in znanstveno izrazje, pri čemer je v razlagah pogosto uporabljeno vzročno-posledično načelo, ki je v prizadevanjih po kompleksnosti geografije neprecenljivega pomena.

Ne nazadnje pomeni v slovarju zbrano in obdelano izrazje tudi nepogrešljiv sestavni del sistematičnega preučevanja slovenskega jezika, ki bo lahko nadgradilo zdajšnje manj popolno, s strokovnega vidika deloma tudi ne povsem točno gradivo, kot ga vsebujejo Slovar slovenskega knjižnega jezika in druge besedne zbirke. Hkrati smo prepričani, da bo delo prispevalo k sistema­tični obdelavi izrazja drugih, zlasti sorodnih znanstvenih disciplin, za katere se v zadnjem času pospešeno pripravljajo terminološki slovarji, in bo kot publikacija na stičišču naravoslovja in družboslovja lahko koristna spodbuda in pomoč pri pripravi mnogih drugih tovrstnih del.

Prvi slovenski geografski terminološki slovarje sad dolgotrajnih, požrtvovalnih in tudi ne­sebičnih prizadevanj številnih sodelavcev. Nas geografe s preloma drugega v tretje tisočletje je skupaj s požrtvovalnimi leksikografskimi sodelavci doletela častna naloga, da v okviru stvarnih možnosti dokončamo to več kot stoletje želeno in dve desetletji nastajajoče delo in z njim za­polnimo eno zadnjih pomembnejših vrzeli v slovenski geografiji. Zavedamo se, da bi bil lahko slovar tu in tam še bolj izpiljen in izpopolnjen, da so v njem še vedno določene pomanjkljivosti in nedorečenosti, da bi morali morda nekaterim področjem nameniti več pozornosti, da bi bilo za večjo uporabnost koristno dodati tudi tujejezične ustreznike in podobno. Vendar smo presodili, da je treba delo na neki točki končati in nastalo terminologijo kot »Apel podobo na ogled postaviti«. Veselilo nas bo, če bo koristno izhodišče za pripravo specializiranih geografskih in njim sorodnih terminologij, saj je posamezna področja gotovo mogoče še bistveno podrobneje obdelati.

V zadnjih letih smo se jasno zavedali, da je sodelovanje pri terminologiji naša posebna, ko­lektivna obveznost, dolžnost in odgovornost. Prepričani smo, da so tako čutili tudi vsi imenovani in morebitni neimenovani sodelavci, zato gre vsem skupaj posebna zahvala, nam v uredniškem odboru pa je bilo v izjemno čast, da smo lahko z vsemi ustvarjalno sodelovali.

Uredniški odbor

Drago Kladnik, Franc Lovrenčak, Milan Orožen Adamič (geografski uredniki), Marjeta Humar, Borislava Košmrlj - Levačič (jezikovni in leksikografski urednici)

VRSTA IN ZGRADBA SLOVARJA

Geografski terminološki slovarje razlagalni in normativni slovar. Vsebuje slovensko geografsko strokovno izrazje, ki je jezikovno in pomensko opisano ter ovrednoteno s stališča strokovne in jezikovne ustreznosti ter pogostosti rabe.

• Vsak strokovni izraz je iztočnica (geslo) samostojnega slovarskega članka.
• Iztočnice so eno-, dvo- ali večbesedne.
• Slovarski članki so razvrščeni po abecedi iztočnic.
• Iztočnice so najpogosteje samostalniki (gora) ali besedne zveze s samostalniškim jedrom (ledena gora, akumulacijsko območje ledenika), redkeje prislovi (dolvodno).
• Slovarski članki so lahko polnopomenski, kazalke ali kombinirani.
  • V polnopomenskih slovarskih člankih imajo iztočnice razlago – pomenski opis (lahko tudi več), pogosto so navedene tudi sopomenke (sinonimi) in informativni del.
  • Kazalke s puščico usmerjajo na jezikovno in/ali strokovno ustreznejše ali/in pogostejše izraze (halomórfna pŕst -e prsti ž pedogeogr. → slána pŕst) ali z gl. na bolj uporabljane pisne različice (gyttja -e [jitja] ž pedogeogr. gl. jítja).
  • Kombinirani slovarski članki navajajo vsaj dva pomena, od katerih je eden opisan, drugi pa usmerja na jezikovno in/ali strokovno ustreznejši ali/in pogostejši strokovni izraz (agrárna struktúra -e -e ž 1. agr. geogr. celota zemljiških, posestnih, družbenih in gospodarskih razmer, pomembnih za kmetijsko pridelavo in za določanje kmetijskih sistemov 2. agr. geogr. → zemljiška struktura).

Iztočnice so prikazane kot prvine jezika in poimenovalnega sistema stroke.

• Slovarski članek ima več delov: glava, zaglavje, pomenski in informativni del.
• Glava vsebuje iztočnico z označenim naglasom (mesto, kakovost in dolžina (pomladíšče)), morebitne pisne dvojnice in izgovor (jítja -e in gyttja -e [jítja] tudi gítja -e ž), podatke o besedni vrsti (pri samostalnikih ali samostalniških besednih zvezah je označevalnik za spol: m (moški), s (srednji), ž (ženski), pri prislovih označevalnik prisl.), drugosklonsko končnico pri samostalnikih in samostalniških besednih zvezah (pomladíšče -a s, odpŕto mórje -ega -a s, dôlvôdno prisl), lahko tudi število.
  • Pri onaglaševanju je upoštevan Slovenski pravopis (2001).
  • Izgovor se navaja samo pri izvorno pisanih neslovenskih iztočnicah, kjer je zapis drugačen od izgovora.
  • Besede, za katere se navaja izgovor, kot iztočnice ali deli iztočnic niso naglašene (gyttja -e [jitja]).
  • Samostalniške iztočnice so praviloma v ednini. Takrat število ni zapisano.
  • Število se navaja, če je iztočnica v množini ali če je v ednini, vendar se strokovni izraz navadno uporablja v množini (àbiótski fáktor -ega -ja m nav. mn.).
  • Samostalniške iztočnice v množini imajo oznako mn. (jêdrski odpádki -ih -ov m mn.).
  • Samostalniške iztočnice, ki se uporabljajo v množini samo v določenem pomenu, imajo oznako mn. za številčno oznako pomena (goríca -e ž 1. geomorf. osamljena nižja vzpetina 2. mn. spl. geogr., v severovzhodni Sloveniji gričevnata pokrajina, na prisojah zgornjih delov slemen navadno sklenjeno zasajena z vinogradi).
  • Zaglavje lahko vsebuje podatek o izvoru (aborídžin -a tudi aborigin -a [aborídžin] m (ang.)) in krajšavi (gláva velíke živíne -e ž K: GVŽ).

• Pomenski del vsebuje označevalnik področja strokovne rabe, lahko tudi dva (oblák -a m klimatogeogr.), ali vrednotenjski označevalnik (neustr.), morebitno pojasnilo okoliščin (peón -a m (šp.) agr. geogr., v latinsko ameriškem okolju), opis/e pomena/ov, morebitne sopomenke ali kazalko k strokovno, jezikovno ustreznejšemu ali pogostejšemu izrazu.
  • Strokovno in jezikovno ustrezni in/ali pogostejši strokovni izrazi so pomensko opisani, dodani so jim sopomenski izrazi, če jih imajo (podtálnica -e ž hidgeogr. podzemna voda, ki se nabira v sipkih kamninah nad neprepustnimi plastmi S: podtalna voda, talna voda, talnica PRIM.: podzemna voda).
  • Strokovno in jezikovno neustrezni in/ali manj pogosti strokovni izrazi imajo kazalko k strokovno, jezikovno ustreznejšemu in/ali pogostejšemu izrazu v celoti ali k posameznemu pomenu (podróčje -a s spl. geogr., neustr. → območje (1)).
  • Strokovni izrazi imajo lahko tudi več pomenov. Označeni so z arabskimi številkami (odpŕto mórje -ega -a s 1. polit, geogr., hidgeogr. morje zunaj pribrežne cone S: prôsto mórje 2. polit, geogr., hidgeogr. morje zunaj teritorialnih voda, kjer imajo po mednarodnem morskem pravu vse države pravico do plovbe, preletov, polaganja kablov, raziskovanja S: prôsto mórje, svobôdno mórje).

• V informativnem delu je razdelek, označen s PRIM.:
  • Za PRIM.: so navedeni pomensko bližji strokovni izrazi (dôlvôdno prisl. hidgeogr. v smeri vodnega toka S: nizvôdno PRIM.: gôrvôdno).

afr.	afrikansko
agr. geogr.	agrarna geografija
ang.	angleško
arb.	arabsko
biogeogr.	biogeografija
demogeogr.	demogeografija
fin.	finsko
fra.	francosko
geogr. krasa	geografija krasa
geogr. nas.	geografija naselij
geogr. prometa	geografija prometa
geogr. turizma	geografija turizma
geomorf.	geomorfologija
gl.	glej pisno ustreznejšo inačico
heb.	hebrejsko
hidgeogr.	hidrogeografija
hin.	hindujsko
hrv.	hrvaško
in	uvaja enakovredno pisno in izgovorno različico
ind. geogr.	industrijska geografija
gle.	irsko
ice.	islandsko
ita.	italijansko
jpn.	japonsko
K:	krajšava
kart.	kartografija
kit.	kitajsko
klimatogeogr.	klimatogeografija
lat.	latinsko
ljud.	ljudsko
m	samostalnik ali samostalniška besedna zveza moškega spola
hun.	madžarsko
may.	malajsko
mat. geogr.	matematična geografija
mn.	množina
nav. mn.	navadno množina
nem.	nemško
neskl.	nesklonljivo
neustr.	strokovno in/ali jezikovno
	neustrezen strokovni izraz
niz.	nizozemsko
nor.	norveško
pedogeogr.	pedogeografija
plan.	planiranje
pokr. ekol.	pokrajinska ekologija
polit. geogr.	politična geografija
por.	portugalsko
PRIM.:	primerjaj pomensko ožje ali pomensko širše strokovne izraze
prisl.	prislov ali prislovna besedna zveza
rus.	rusko
S:	sopomenka (sinonim)
s	samostalnik ali samostalniška besedna zveza srednjega spola
Si:	simbol
spl. geogr.	splošna geografija
gla.	škotsko-gelsko
spa.	špansko
šve.	švedsko
tudi	uvaja manj rabljeno pisno inačico
tur.	turško
var. okolja	varstvo okolja
zastar.	zastarel strokovni izraz
ž	samostalnik ali samostalniška besedna zveza ženskega spola
→	glej strokovno in/ali jezikovno ustreznejši ali/in pogosteje uporabljan strokovni izraz
()	okrogli oklepaj za navajanje izvora, pojasnil, številčnih oznak pomenov
[]	oglati oklepaj za navajanje izgovora

A Glossary of Geographical Terms. Longman. London 1981.

Badjura, R. 1953: Ljudska geografija, terensko izrazoslovje. Državna založba Slovenije. Ljub­ljana.

Basiswissen Erdkunde. Westermann. Braunschweig 2001.

Baud, R, Bourgeat, S., Bras, C. 1995: Dictionnaire de la géographie. Hatier. Paris.

Biologija. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1982.

Bohinec, V. 1925: Razvoj geografije v Slovencih. Geografski vestnik 1-1. Geografsko društvo v Ljubljani. Ljubljana.

Bras, R. L. 1990: Hydrology. Adison-Wesley publishing company. New York.

Bufon, M. 2001: Osnove politične geografije I, Osnove politične geografije II. Oddelek za geo­grafijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Cigale, M. 1869–1877: Atlant (18 zemljevidov). Matica slovenska. Ljubljana.

Cigale, M. 1880: Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja učilišča. Matica slovenska. Ljubljana.

Clark, A. N. 1988: Longman Dictionary of Geography, human and physical. Longman publis­hing house, Burnt Mill. Harlow, Essex.

Clark, A. N. 1998: Dictionary of Geography. Penguin Books. London.

Collin, P. H. 1995: Dictionary of Ecology and the Environment. Peter Collin publishing. Teddington.

Curie, Z., Curie, B. 1999: Školski geografski leksikon. Hrvatsko geografsko društvo. Zagreb.

Cvitanovič, A. 2002: Geografski rječnik. Zadarsko geografsko društvo. Zadar.

Černe, A. 1991: Geografija prometa – metode in tehnike. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Četyreh'jazyčniyj enciklopedičeskij slovar po flzičeskoj geografii. Sovetskaja enciklopedija. Moskva 1990.

Dictionnaire de la géographie. Belin. Paris 2003.

Diercke Wörterbuch Allgemeine Geographie. Westermann. Braunschweig 1997.

Diercke Wörterbuch der Allgemeinen Geographie, Band 1, 2. Westermann. Braunschweig 1985.

Družboslovje. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1986.

Duden Große Fremdwörterbuch, Herkunft und Bedeutung der Fremdwörter. Dudenverlag. Manheim, Leipzig, Wien, Zürich 1994.

Enciklopedija Slovenije. Knjige 1–16. Mladinska knjiga. Ljubljana 1987–2002.

Encyklopedia zeme. Obzor. Bratislava 1983.

Environment and Man, vol. 5. The marine environment. Blackie. London 1977.

Farndon, J. 2000: Leksikon Zemlje. Mladinska knjiga. Ljubljana.

Gams, I. 1986: Osnove pokrajinske ekologije. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Uni­verze v Ljubljani. Ljubljana.

Gams, I. 2003: Kras v Sloveniji – v prostoru in času. Založba ZRC. Ljubljana.

Geografija Slovenije. Urednika I. Gams, I. Vrišer. Slovenska matica. Ljubljana 1998.

Geografija. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1982.

Geografski atlas Slovenije – Država v prostoru in času. Uredniki J. Fridl, D. Kladnik, M. Oro­žen Adamič, D. Perko. DZS. Ljubljana 1998.

Geografski vestnik 1–2. Geografsko društvo v Ljubljani. Ljubljana 1925.

George, P. 1970: Dictionnaire de la géographie. Presses universitaires de France. Paris.

Glosar za področje urejanja in varstva okolja. Republiški komite za varstvo okolja in urejanje prostora. Ljubljana 1983.

Ilešič, S. 1974: Obča geografija. Mladinska knjiga. Ljubljana.

Jeršič, M. 1985: Turistična geografija. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Jeršič, M. 1987: Osnove turizma. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljub­ljani. Ljubljana.

Jesenko, J. 1865: Zemljepisna začetnica za gimnazije in realke. Samozaložba. Gorica.

Jesenko, J. 1873: Občni zemljepis. Samozaložba. Ljubljana.

Jesenko, J. 1874: Prirodoznanski zemljepis. Matica slovenska. Ljubljana.

Jesenko, J. 1876: Mali obči zemljepis. Mailingova. Gorica.

Jesenko, J. 1882: Zemljepis za prvi razred srednjih šol. Samozaložba. Ljubljana.

Jesenko, J. 1883: Zemljepis za drugi in tretji razred srednjih šol. Samozaložba. Ljubljana.

Jilbert, J. 1988: Geography, basic facts. Collins. London, Glasgow.

Johnston, R., Gregory, D., Smith, D. M. 1986: The Dictionary of Human Geography. Basil Blackwell Ltd. Oxford.

Joly, F. 1997: Glossaire de géomorphologie. Armand Colin. Pariz.

Kako deluje?, Človekovo okolje. Tehniška založba Slovenije. Ljubljana 1988.

Kladnik, D. 1999: Leksikon geografije podeželja. Inštitut za geografijo. Ljubljana.

Krajevni leksikon Slovenije. Uredniki M. Orožen Adamič, D. Perko, D. Kladnik. DZS. Ljublja­na 1995.

Lah, A. 1995: Okolje in človek, leksikon. ČZD Kmečki glas. Ljubljana.

Lah, A. 2002: Okoljski pojavi in pojmi, okoljsko izrazje v slovenskem in tujih jezikih z vse­binskimi pojasnili. Zbirka Usklajeno in sonaravno. Svet za varstvo okolja Republike Slovenije. Ljubljana.

Leksikon Geografija. Prevod in priredba D. Kladnik. Učila. Tržič 2001.

Lovrenčak, F. 1994: Pedogeografija. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Lovrenčak, F. 1996: Matematična geografija. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Uni­verze v Ljubljani. Ljubljana.

Lovrenčak, F. 2003: Biogeografija. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Macmillan Dictionary of the Environment. Macmillan. London 1994.

Mayhew, S. 1997: Dictionary of Geography. Oxford university press. Oxford.

Mlač, A., Humar, M. in drugi: Planinski terminološki slovar. Založba ZRC. Ljubljana 2002.

Moore, W. G. 1971: Dictionary of Geography. Penguin Books. London.

Mršič, N. 1997: Živali naših tal. Tehniška založba Slovenije. Ljubljana.

Nacionalni atlas Slovenije. Uredniki J. Fridl, D. Kladnik, M. Orožen Adamič, D. Perko, J. Zupančič. Rokus. Ljubljana 2001.

Naravoslovje. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1996.

Okolje. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana 1985.

Petauer, T., Ravnik, V., Šuštar, F. 1998: Mali leksikon botanike. Tehniška založba Slovenije. Ljubljana.

Petkovšek, Z., Leder Mancini, Z. 1990: Meteorološki terminološki slovar. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Društvo meteorologov Slovenije. Ljubljana.

Plut, D. 1998: Varstvo geografskega okolja. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univer­ze v Ljubljani. Ljubljana.

Plut, D. 2000: Geografija vodnih virov. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Radovan, D., Majdič, V. 1995: Slovar toponimske terminologije. Geodetska uprava Republike

Slovenije. Ljubljana.

Ridanovič, J. 1989: Hidrogeografija. Školska knjiga. Zagreb.

Savnik, R. 1927: Prvi kongres jugoslovanskih geografov v Beogradu. Geografski vestnik 3-1–4. Geografsko društvo v Ljubljani. Ljubljana.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1.–5. Inštitut za slovenski jezik ZRC SAZU, Državna založba Slovenije. Ljubljana 1970, 1975, 1979, 1985 in 1991.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, elektronska izdaja. ZRC SAZU. Ljubljana 1997. Slovar slovenskega knjižnega jezika. DZS. Ljubljana 1994.

Slovenija – pokrajine in ljudje. Urednika D. Perko, M. Orožen Adamič. Mladinska knjiga. Ljubljana 1998.

Slovenska kraška terminologija. Uredil I. Gams v sodelovanju z J. Kunaverjem in D. Radinjo. Katedra za fizično geografijo Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljub­ljani. Ljubljana 1973.

Slovenski pravopis. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Ljubljana 2001.

Small, J., Witherick, M. 1989: A Modern Dictionary of Geography. London, New York, Melbo­urne, Auckland.

Snoj, M. 1997: Slovenski etimološki slovar. Založba Mladinska knjiga. Ljubljana.

Sušin, J. 1983: Kmetijsko tehniški slovar, I. knjiga, 1. zvezek: Nauk o tleh. Biotehniška fakul­teta Univerze v Ljubljani, VTOZD za agronomijo. Ljubljana.

Šegula, P. 1995: Sneg in plazovi. Gorska reševalna služba pri Planinski zvezi Slovenije. Ljub­ljana.

Tarman, K. 1992: Osnove ekologije in ekologija živali. Državna založba Slovenije. Ljubljana.

The Encyclopedia of Geomorphology. Urednik R.W. Fairbridge. Reinhold book corporation. New York, Amsterdam, London 1968.

Thorton, K. W. 1990: Reservoir Limnologes. John Wiley and sons. New York.

Turna, H. 1925: Toponomastika. Geografski vestnik 1-2. Geografsko društvo v Ljubljani. Ljubljana.

Tuma, H. 1932: Alpinska terminologija. Planinski vestnik XXII-4–5. Ljubljana.

Tuma, H. 1933: Alpinska terminologija. Tipkopis v knjižnici Oddelka za geografijo na Filozof­ski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Urbanistični terminološki slovar. Urbanistični inštitut SR Slovenije. Ljubljana 1975.

Veliki družinski atlas sveta, enciklopedični del. Uredniki M. Orožen Adamič, D. Kladnik, J. Moder. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1992.

Veliki slovar tujk. Cankarjeva založba. Ljubljana 2002.

Verbinc, F. 1968: Slovar tujk. Cankarjeva založba. Ljubljana.

Vrišer, I. 2002: Uvod v geografijo. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.

Wagner, RH. 1971 : Environment and Man. Norton comp. New York.

Ward, R. C. 1967: Principles of Hydrology. McGraw-Hill. London.

Whittlow, J. 1986: Dictionary of Physical Geography. Penguin Books. London.

Wilhelm, F. 1993: Hydrogeographie. Westermann. Braunschweig.

Žagar, M. 1979: Analiza prometnega omrežja v geografiji. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana.