Terminologišče

Franc Batič in Borislava Košmrlj - Levačič

Franc Batič, Borislava Košmrlj - Levačič, Andrej Martinčič, Aleksa Cimerman, Boris Turk, Nada Gogala, Andrej Seliškar, † Alojz Šercelj in Gorazd Kosi

Botanični terminološki slovar

© 2013, 2011, ZRC SAZU

Z izjemo slikovnega gradiva je vsebina spletne izdaje enaka tiskani.

Urednika slovarja Franc Batič, Borislava Košmrlj - Levačič

Avtorji slovarja Franc Batič, Borislava Košmrlj - Levačič, Andrej Martinčič, Aleksa Cimerman, Boris Turk, Nada Gogala, Andrej Seliškar, † Alojz Šercelj in Gorazd Kosi

Svetovanje avtorjem Dušan Jurc

Recenzenta Dušan Jurc (mikologija), Milan Lovka (botanika)

Terminografski pregled Mojca Žagar Karer, Nina Ledinek

Jezikovni pregled tujejezičnih ustreznikov Nanika Holz (angleščina), Mateja Jemec Tomazin (nemščina), Kozma Ahačič (latinščina)

Avtor fotografije na naslovnici Franc Batič: ilirska zlatica (Ranunculus illyricus)

Terminografska obdelava in vnos podatkov z računalniško aplikacijo SlovarRed 2.1 Tomaža Seliškarja in Borislave Košmrlj - Levačič Borislava Košmrlj - Levačič

Oblikovanje platnic Dušan Grobovšek

Izdajatelj Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Zanj Marko Snoj

Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU
Zanj Oto Luthar
Glavni urednik Aleš Pogačnik

Ljubljana 2013

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI -ID= 268204288
ISBN 978-961-254-463-8 (html)

Uvodna beseda

Slovenska botanična terminologija se je začela skupaj z biološko terminologijo hitreje razvijati vzporedno z razvojem šolstva v slovenskem jeziku zlasti na srednješolski in visokošolski ravni (Bevk 1927, Kapus 1937, Detela in Tomažič 1947, 1951, Detela 1960). Pri tem je treba omeniti, da je zaradi našega zgodovinskega geopolitičnega položaja znotraj Avstro-Ogrske, kot tudi zaradi vodilne vloge nemških botanikov v obdobju, ko se je začelo razvijati visoko šolstvo na ozemlju današnje Slovenije, na botanično terminologijo vplivala predvsem nemška botanična šola. Za naš, kakor tudi srednjeevropski prostor je bil zlasti pomemben Strasburgerjev učbenik botanike za visoke šole, ki se dopolnjuje vsakih nekaj let in je trenutno v rabi že 36. izdaja (Bresinsky in sod. 2008). Prav zaradi natančnosti v terminologiji so bile številne izdaje tega učbenika prevedene tudi v druge jezike, med drugim tudi v celoti v hrvaščino. Oba prevoda smo s pridom uporabljali tudi na univerzah v Sloveniji (Mägdenfrau in Ehrfendorfer 1984, Denffer in Ziegler 1982). Prenosu te terminologije lahko sledimo najprej v prvem ključu za določanje praprotnic in semenk slovenskega ozemlja Angele Piskernik (1951), v vseh kasnejših izdajah Male flore Slovenije (Martinčič in Sušnik 1959, 1984, Martinčič in sod. 1999, 2007), ki so nastali na tej osnovi, kot tudi v učbenikih in skriptah za botaniko v Sloveniji (Petrič 1977, 1978). Zaradi finančnih omejitev, zaprtosti v ožje strokovne kroge, pa tudi zaradi izredno hitrega razvoja biologije in botanike v drugi polovici 20. stoletja so univerzitetni učbeniki s področja botanike nastajali znotraj ožjih recenzentskih krogov, med katerimi ni bilo pravega sodelovanja, še manj je bilo sodelovanja z jezikoslovci. Kasneje se je sodelovanje botanikov in drugih, ki se ukvarjajo z rastlinami in s tem posredno ali neposredno delujejo na področju terminologije, nekoliko izboljšalo, kar dokazujejo številni učbeniki (Ravnik 1993, Kotar in Brus 1999, Krajnčič 2001, Batič in sod. 2003, Ivančič 2002a, 2002b, Brus 2004, 2005, Kotar 2005, Mastnak 2007, Dermastia 2007). Prvi obširnejši botanični terminološki leksikon (Petauer, Ravnik in Šuštar 1998) ni nastal ob širšem usklajevanju, kar vsekakor zmanjšuje njegovo vrednost. K razvoju terminologije so v zadnjem času prispevali tudi številni prevodi botaničnih knjig iz tujih jezikov v slovenščino, vendar je v njih mogoče najti pogosto tudi napačno rabo terminov. Za razvoj botanične terminologije je pomembna še revija Proteus, ki je v vseh letih izhajanja skrbela za pravilno botanično terminologijo, kar velja tudi za znanstvene in strokovne revije s širšega področja biotehnike.

Na področju kmetijstva in gozdarstva so nastali strokovni terminološki slovarji, ki so uredili in odpravili marsikatero jezikovno zadrego, hkrati je bila terminologija za področje botanike  v veliki meri poenotena, čeprav so bili sprejeti tudi nekateri napačni termini (Brinar 1970, Hrček 1994, Adamič 1995). Lep primer tega je terminološki spor, če ga lahko tako imenujemo, med prof. dr. Nikom Torellijem in prof. dr. Zdravkom Turkom glede poimenovanja tkiv lesnatih rastlin, predvsem zgradbe debla (Torelli 1983, 1984a, 1984b, 1990, Turk 1983a, 1983b), v katerem je profesor Turk izhajal iz dokaj neusklajenega, prirejenega poimenovanja, predvsem v slovenski strokovni literaturi, medtem ko je profesor Torelli povezal izvirno poimenovanje v vodilni svetovni strokovni literaturi z domačim in v svoji izdaji terminološkega priročnika Les & skorja (Torelli 1990) odpravil terminološke napake na tem področju. V tem primeru sta dva gozdarja, ki sta delovala predvsem na področju lesarstva, reševala nekatere botanične terminološke probleme, nastale zlasti zaradi neusklajene rabe terminov v ožji stroki.

Botanični terminološki slovar, ki je pred vami, je prva publikacija s tega področja, ki je nastala ob sodelovanju botanikov in jezikoslovcev. Pobuda za nastanek slovarja je bila dana s strani Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki jo je nato ob sodelovanju skupine botanikov in mikologov realizirala Sekcija za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Po več kot desetih letih bolj in manj intenzivnega dela je nastal Botanični terminološki slovar, ki obsega poleg širšega področja botanike še mikologijo, vsaj v osnovnem obsegu. Gradivo, iz katerega smo črpali  termine, je navedeno v virih. Glavni viri so bile dostopne strokovne publikacije v slovenščini in nekaterih tujih jezikih, pomemben zgled so nam bili tudi terminološki slovarji v hrvaščini, angleščini in nemščini. Pri opredelitvi botanike kot biološke discipline in organizmov, ki naj bi jih slovar obravnaval, smo sledili 36. izdaji Strasburgerjeve botanike, v kateri so med  rastline uvrščeni vsi organizmi z oksigeno fotosintezo, torej tudi vse alge. Po istem viru smo v slovar vključili tudi glive in nekatere skupine organizmov, ki jih tradicionalno obravnavajo mikologi. Med prokarionti so v obravnavo vključene cianobakterije, ostali organizmi pa le v okrnjeni obliki. Vsa področja niso obdelana enakovredno, saj se posamezna podpodročja razlikujejo tako po pomembnosti kot tudi njihovi razvitosti v slovenskem prostoru, ne nazadnje so na poglobljenost obravnave vplivala tudi delovna področja avtorjev slovarja. Poudarek je na morfologiji in razmnoževanju višjih rastlin, ostala področja botanike so obdelana glede na to prioriteto. Pri izboru in definiranju terminov smo poskušali v največji meri slediti razvoju znanosti na področjih botanike in mikologije, upoštevajoč ustaljene termine in zakonitosti slovenskega jezika.

Upamo, da bo slovar z izborom terminov in z definicijami v pomoč mnogim uporabnikom ter da bo prispeval k odpravljanju strokovnih napak, ki so se pojavile v različnih strokovnih in poljudnostrokovnih publikacijah ter prevodih. Hkrati menimo, da bo slovar koristen tudi pri  dopolnjevanju terminoloških slovarjev drugih ved, ki deloma obravnavajo botanične in mikološke pojme, npr. s področij kmetijstva (agronomije, hortikulture, živinoreje), gozdarstva, lesarstva, papirništva, veterine, farmacije in medicine.

Prepričani smo, da bo Botanični terminološki slovar dobra osnova za nadaljnje delo na tem področju in da bo terminološka skupina še naprej zbirala pripombe za morebitno novo izpopolnjeno izdajo. Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem sodelavcem za potrpežljivost, dobro voljo in njihove prispevke. Enaka zahvala gre obema recenzentoma in institucijam, ki so omogočile izdajo tega dela.

Franc Batič, sourednik slovarja               

O nastajanju slovarja

Na pobudo Senata Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je bila jeseni leta 1999 v okviru Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) ustanovljena osemčlanska Komisija za botanični slovar. Njeni člani so postali prof. dr. Franc Batič, prof. dr. Aleksa Cimerman, prof. dr. Nada Gogala, prof. dr. Andrej Martinčič, mag. Andrej Seliškar, akad. dr. Alojz Šercelj (umrl 2010), mag. Boris Turk in podpisana. Dr. Gorazd Kosi se je komisiji pridružil v maju 2010. Člani komisije, ki smo se sestajali dvakrat mesečno, smo se lotili priprav za izdelavo slovarja: narejen je bil izbor literature, iz katere so se z metodo podčrtovanja začeli zbirati termini, pripravljena je bila zasnova slovarja, člani so se seznanjali s terminografskimi načeli in metodo dela, začela se je tudi poskusna redakcija. Hkrati je v sodelovanju s Tomažem Seliškarjem začela nastajati računalniška aplikacija SlovarRed. Z namenom, da bi delo pospešili, smo se začeli člani od februarja 2000 dalje redno tedensko sestajati, komisija pa se je hkrati razdelila v dve skupini, tako da je lahko vzporedno potekala redakcija palinoloških in citoloških terminov. Delo je bilo organizirano tako, da so posamezni avtorji predlagali tematsko povezane skupine terminov, pripravili izhodiščne definicije, poiskali tujejezične ustreznike. Predloge smo nato na sejah skupinsko obravnavali, sprejemali prednostne in sopomenske oblike terminov, oblikovali definicije in spremljajoče slovarske prvine. V veliko pomoč nam je bila tudi elektronizirana metoda dela.

V zadnji fazi je potekala usklajevalna redakcija, med katero je bilo treba tematske sklope terminov, ki so bili obravnavani v ločenih skupinah, še skupno preveriti in uskladiti. To velja zlasti za termine s področja ekofiziologije, ki so bili dotlej obravnavani v sklopu fiziologije oz. ekologije. Slovarske sestavke s področja biotehnologije sta v letu 2007 pregledali dr. Jana Žel in dr. Maja Ravnikar ter predlagali nekaj koristnih dopolnitev in popravkov. Slovarsko besedilo sta spomladi 2011 pregledala recenzenta dr. Milan Lovka (botanični del) ter dr. Dušan Jurc (mikološki del). Njune predlagane spremembe, popravke in dopolnila smo skoraj v celoti upoštevali, saj so smiselno nadgrajevali besedilo slovarja. To velja še posebej za svetovanje dr. Dušana Jurca, ki je predlagal, kako naj v slovarju prikažemo sedaj veljavni sistem organizmov, ki jih je tradicionalno obravnavala mikologija in v ta namen pripravil seznam teh taksonov z ustreznimi novimi poimenovanji ter predlagal nekatere definicije. Skrbno izrisano ilustrativno gradivo k slovarju je prispeval mag. Paul Veenvliet, fotografijo cianobakterij je posnel dr. Gorazd Kosi, posnetek kremenaste alge pa dr. Gorazd Kosi v sodelovanju z dr. Kazimirjem Drašlerjem. Besedilo slovarja sta pred koncem redakcije terminografsko natančno pregledali dr. Mojca Žagar Karer in dr. Nina Ledinek ter predlagali koristne in upoštevanja vredne rešitve ter konkretne popravke. Slovar je v celoti skrbno pregledal tudi dr. Andrej Martinčič in med drugim opozoril zlasti na manjkajoče razmerne izraze, ostali avtorji pa so slovarsko besedilo pregledali po posameznih delih. Zapise tujejezičnih ustreznikov so jezikovno preverili še Nanika Holz, dr. Mateja Jemec Tomazin in dr. Kozma Ahačič. Prelom in oblikovanje slovarja je z veliko natančnostjo opravil Simon Atelšek, slovarsko besedilo pa so korekturno pregledali dr. Andrej Martinčič, dr. Boris Turk in Borislava Košmrlj - Levačič.

Iskrena hvala vsem, ki ste kakor koli prispevali k nastanku Botaničnega terminološkega slovarja, tako vsem avtorjem za njihov trud, znanje in vztrajnost, omenjenim sodelavcem za pomoč, kakor tudi predstojniku Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU prof. dr. Marku Snoju za skrb, da je lahko delo nemoteno potekalo. Nenazadnje se iskreno zahvaljujem tudi svojemu možu, ki mi je vsa ta leta prijazno in z velikim razumevanjem stal ob strani.

Izid slovarja so finančno podprli Javna agencija za knjigo Republike Slovenije, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za agronomijo, Oddelek za biologijo, Nacionalni inštitut za biologijo in Gozdarski inštitut Slovenije.

Borislava Košmrlj - Levačič, sourednica slovarja

Ljubljana , v novembru 2011

Pregled avtorjev po področjih

UVOD

Botanični terminološki slovar je zasnovan kot normativni slovar, v katerem so botanični termini pojasnjeni z definicijami, navedeni pa so tudi angleški, nemški in, glede na rabo v stroki, latinski oz. latinizirani ustrezniki. Vendar uporabnik v njem ne bo našel imen, kot so npr. zvonček, dren ali smreka, saj je mogoče rastlinske taksone ustrezneje in bolj sistematično prikazati v specializirani sistematski literaturi. Za Slovenijo je to npr. Mala flora Slovenije, ki je izšla v več dopolnjenih izdajah.

Botanika, ki ima na Slovenskem dolgoletno tradicijo, se ukvarja z raziskovanjem, popisovanjem, poimenovanjem rastlinskih organizmov, s spoznavanjem njihove zgradbe, lastnosti, življenjskih procesov in z njimi povezanih pojavov v naravi. Naloga botanike je, da ob teh spoznanjih oblikuje in izpopolnjuje tako svoj pojmovni sistem kot tudi terminologijo. Zato smo si sestavljalci Botaničnega terminološkega slovarja prizadevali, da bi botanični pojmovni sistem uporabniku predstavili sistematično in pregledno ter ga seznanili z botaničnimi termini in pojmi, ki jih ti termini poimenujejo.

Slovar tematsko izhaja iz starejšega pojmovanja botanike, ko je veda razen rastlin obravnavala tudi glive, cianobakterije in lišaje, kar pomeni, da slovar v določenem obsegu upošteva tudi mikologijo, mikrobiologijo (cianobakterije) in lihenologijo. Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da poimenovanje gliv še vedno ureja Mednarodni kodeks botanične nomenklature. Znotraj botanike so zajeti termini, ki se nanašajo na vse klasične poddiscipline botanike, od morfologije (citologije, histologije, organografije), fiziologije, genetike, sistematike in ekologije. Slovar torej obravnava rastline na vseh ravneh organizacije, tj. od celic, tkiv, organov, življenjskih procesov in ekosistemov, medtem ko so glive prikazane predvsem na morfološki, sistematski in biotehnološki ravni. V slovarju so upoštevani tudi termini s področij, kot so ekofiziologija, biokemija rastlin, rastlinska biotehnologija, biogeografija in druga sorodna področja. Termini so v slovarju označeni s strokovnimi označevalniki, ki povedo, na katero področje termini spadajo.

V terminologiji je zaradi jasnosti in nedvoumnosti v komunikaciji zaželeno, da obstaja za določen pojem le en termin, a se pogosto dogaja, da se za isti pojem znotraj iste stroke uporabljata dva različna termina ali je sopomenskih terminov celo več; npr. za pojem zvezdasto simetrični cvet se uporabljajo še termini: aktinomorfni cvet, polisimetrični cvet, radialnosimetrični cvet in zvezdasti cvet. Raba večjega števila terminov za isti pojem jezika stroke ne bogati, pač pa opozarja bodisi na nedodelanost pojmovnega sistema ali pa na premajhno skrbnost v strokovnem izražanju. V slovarju so variantna poimenovanja za isti pojem sicer upoštevana, a je med njimi vedno izbran termin, ki je po jezikovnih in strokovnih merilih najustreznejši. V omenjenem primeru je bil kot prednostni termin sprejet le termin zvezdasto simetrični cvet, ostali pa so izkazani kot neprednostni. Slovar z določanjem prednosti za posamezne termine usmerja rabo, vendar hkrati ta raba za uporabnike ni zavezujoča, temveč je prikazana kot priporočena. Tej terminografski odločitvi sledi tudi predstavitev terminov v slovarju. Tako so prednostni termini prikazani s polnimi slovarskimi sestavki, neprednostni pa s t. i. kazalkami.

V stroki se pojavljajo tudi termini, ki hkrati poimenujejo dva različna pojma znotraj istega strokovnega področja, pri čemer gre za rabo v širšem ali ožjem smislu, npr. termin list kot poimenovanje za vse oblike listov, ne glede na njihovo obliko, funkcijo, npr. klični list, zeleni list, list cvetnega odevala, a se termin list hkrati uporablja tudi v ožjem smislu, saj označuje le tipični, navadno sploščeni organ rastline, katerega osnovna funkcija je fotosinteza. Dvoumnosti se v stroki izognejo tako, da namesto oblike list v ožjem smislu uporabijo variantna termina zeleni list, pravi zeleni list.

Razumljivo je, da lahko isti izraz v različnih strokah poimenuje različne pojme. Npr. termin deblo se uporablja v organografiji za poimenovanje olesenelega stebla, se pravi dela drevesa, ki nosi veje, hkrati pa kot homonim v sistematiki zaznamuje eno od najvišjih taksonomskih kategorij. V slovarju so ti primeri prikazani z zaporednimi številkami in z ustreznimi definicijami.

Podobno kot za druge vede je za botaniko značilno, da se ob domačih terminih pogosto uporabljajo tudi termini, ki so bili prevzeti iz drugih jezikov. Precejšen del jih izvira iz klasičnih jezikov, npr. ob terminu jedro se uporabljata tudi podomačeni varianti nukleus iz lat. nucleus, pa tudi karion po gr. κάρυον, ki ga v polatinjeni obliki najdemo v zloženkah, kot je npr. caryogamia. Nekateri termini pa so prevzeti iz sodobnih tujih jezikov, npr. biodiverziteta iz angl. biodiversity. Sestavljalci slovarja smo si prizadevali, da bi tovrstno variantnost v slovarju omejili, zato tudi nismo upoštevali vseh terminoloških oblik, ki se pojavljajo v strokovnih oz. znanstvenih besedilih, pač pa smo termine vrednotili glede na njihovo ustaljenost, pa tudi glede na jezikovnosistemsko ustreznost, se pravi, ali so termini pravopisno in besedotvorno usklajeni z normo slovenskega knjižnega jezika (npr. fotosintetsko barvilo – fotosintezno barvilo). Hkrati smo jih vrednotili tudi po njihovi strokovni ustreznosti, se pravi, kako se posamezni termini vključujejo v pojmovni sistem (npr. načelo strokovne ustreznosti nedvoumno izkazujejo termini pojmovne skupine encimi, ki so tvorjeni z enotnim obrazilom -aza: npr. encim, ki razgrajuje proteine je proteaza). Ob globalizacijskih pritiskih, ki se v sodobnem času kažejo kot prevladujoči vpliv angleškega jezika, smo si sestavljalci slovarja zastavili nalogo, da v primerih, ko je bila v stroki že izkazana raba domačega termina, tega pogosto prikažemo kot prednostnega. Tako smo v omenjenem primeru namesto termina biodiverziteta kot prednostni termin prikazali biotska raznovrstnost. Ob upoštevanju strokovne literature se je pogostokrat izkazalo, da se v virih za posamezne člene določene pojmovne skupine pojavljajo deloma domača in deloma tuja poimenovanja, zato izkazovanja razmerja domače – tuje ni bilo vedno mogoče v celoti sistemsko izpeljati.

Značilnost strokovnega jezika je tudi zgoščenost izražanja, ki se kaže v tem, da se je ob polnih oblikah terminov uveljavila tudi raba kratic, med katerimi so nekatere prešle iz strokovne rabe tudi v poljudnostrokovno. Npr. namesto termina deoksiribonukleinska kislina se pogosteje uporablja kratica DNK oz. izvorna oblika DNA. Zato so v slovar vključene tudi te oblike terminov.

Izbor terminov, ki smo jih vključili v slovar, je bil sicer narejen na podlagi izbranih strokovnih oz. znanstvenih primarnih in sekundarnih virov, vendar praviloma po ontološkem načelu, pri čemer smo pred redakcijo iz literature zbrane termine določene ožje ali širše pojmovne skupine sistematizirali, in sicer tako, da smo izdelali tematske, hierarhično urejene preglednice; npr. za tematska polja list, cvet, socvetje, plod, stres, fotosinteza, pa tudi za posamezne bolj ali manj obsežne ekološke, biogegrafske, fitogeografske in druge pojmovne skupine. S tem, ko smo strukturirano povzemali posamezne dele pojmovnega sistema skupaj s pripadajočo terminologijo, je postal izbor terminov bolj uravnotežen, manj je bilo možnosti, da bi kak termin spregledali, hkrati pa smo si ozavestili hierarhična razmerja med pojmi in termini, ki jih poimenujejo. Če smo pri tem naleteli na poimenovalne vrzeli, se pravi, da v domačih virih nismo našli ustreznega termina, smo si prizadevali to vrzel zapolniti tako, da smo poiskali jezikovnosistemsko primeren izraz. Pri tem smo se naslonili na izrazno obliko pojmovno sorodnih domačih terminov ali pa smo termin prevzeli in ga ustrezno podomačili. Ta metoda dela nam je omogočila, da je postala redakcija zanesljivejša, kar se kaže v terminografski strukturi definicij, njihovi medsebojni usklajenosti, pa tudi v povezavah med posameznimi iztočnicami.

V slovarju je upoštevano terminografsko načelo o samorazlagalnosti, kar pomeni, da so v njem kot iztočnice praviloma prikazani tudi termini, ki so bili uporabljeni v posameznih definicijah. Opozorimo pa naj še, da splošno rabljenih terminov drugih, z botaniko nepovezanih področij nismo upoštevali, niti jih nismo definirali. Taki so npr. termini elektron, makromolekula, organska spojina, tlak, žuželka ipd.

ZGRADBA SLOVARSKEGA SESTAVKA

Polni slovarski sestavek ima naslednje temeljne prvine: iztočnica – zaglavje – strokovni označevalnik – definicija – sopomenski izrazi – hierarhično povezani razmerni izrazi – in na koncu tujejezični ustrezniki.