Franci Krevh in Marjeta Humar

Zbirka Terminologišče

Urednice zbirke Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Mojca Žagar Karer

Tolkalni terminološki slovar

© 2016, 2014 ZRC SAZU in Društvo slovenskih skladateljev

Z izjemo slikovnega gradiva je vsebina spletne izdaje enaka tiskani.

Avtorja Franci Krevh in Marjeta Humar

Sodelavci Martin Bajde, Albinca Pesek, Maja Povše, Alojz Pirnat, Petra Brdnik Juhart, Mojca Kovačič, Tadeja Mraz, Mateja Käfer, Achim Bursch, Sašo Vrabič, Leon Stefanija, Ervin Hartman, Daniel Leskovic, Sergeja Groegl, Urška Korun, Aleš Rendla

Angleški ustrezniki Franci Krevh

Nemški ustrezniki Simon Klavžar

Italijanski ustrezniki Patrick Quaggiato

Francoski ustrezniki Barbara Kresnik

Jezikovni pregled Mitja Trojar (angleščina, francoščina, italijanščina) in Marčela Novljan Lovrinčić (nemščina)

Strokovni pregled Matevž Bajde

Oblikovanje naslovnice Gorazd Rovina, Vizualgrif, d. o. o.

Izdajatelja

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

zanj Marko Snoj

in

Društvo Slovenski tolkalni projekt

zanj Davor Plamberger

Založnik 

Založba ZRC, ZRC SAZU

zanjo Oto Luthar

Slovar je nastal s pomočjo računalniškega programa SlovarRed 2.1 Tomaža Seliškarja in Borislave Košmrlj - Levačič.

Ljubljana 2016

 

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI -ID= 284160000
ISBN 978-961-254-894-0 (html)

Zakaj slovenski Tolkalni terminološki slovar?
Popularnost tolkal v Sloveniji narašča. Zaradi bogate dejavnosti slovenskih poklicnih simfoničnih in pihalnih orkestrov, načrtne strategije poučevanja tolkal na vseh ravneh glasbenega šolstva ter vedno kvalitetnejše glasbene dejavnosti amaterskih pihalnih godb v Sloveniji so se na slovenskem glasbenem prizorišču uveljavila tolkala z različnih koncev sveta. S svojo ritmičnostjo, eksplozivnostjo in barvitostjo tolkala pridobivajo enakovredno mesto med ostalimi orkestrskimi inštrumenti. Vedno več ljudi spoznava pozitivne učinke rekreacijskega bobnanja, marsikdo pa poseže po dopolnilnem zdravljenju s pomočjo različnih tolkal. Zaradi tega število tolkalcev (poklicnih in amaterskih) skokovito narašča, kar sledi globalnemu trendu, ki ponuja vedno večji izbor tolkal. Vse to tolkalno vrenje pa prinaša nič koliko problemov in zagat glede poimenovanj. 

Kot orkestrski glasbenik se s temi problemi srečujem vsakodnevno. Notni material prihaja iz različnih založb, v različnih jezikih in nemalokrat se ob pogledu nanj začnejo prve težave. Za izbiro pravih tolkal ali pravilnega načina igranja se moramo posvetovati z dirigentom (če to problematiko pozna) oz. skladateljem (če je še živ). Deloma si lahko pomagam s tujo literaturo. 

Kot tolkalec izvajalec, pobudnik novih skladb se redno srečujem s skladatelji. Označevanje obsegov melodičnih tolkal, tehnik igranja, uporabe pravih udarjalk itd. je postalo vsakokratni ritual. Poudariti moram, da srečanja skladatelja s tolkalcem oz. s tolkali, ki jih ima na voljo, prinesejo največ uporabnih informacij. 

Kot pedagog uporabljam tujejezično literaturo (slovenske razen ene izjeme – ni), največkrat v angleškem ali nemškem jeziku. Vsi izrazi v tej literaturi so tako tujejezični, 6-letniku pa res ne morem razlagati, da prvo tolkalo, ki ga spoznava, ni sner dram, ampak mali boben. Prav mladi so najbolj občutljiva populacija glede uporabe pravilnih tolkalnih izrazov in njim moramo pomagati s slovenskim izrazjem. Na področju tolkalnega pedagoškega izrazja nas čaka še veliko dela. Nekatere probleme rešuje ta slovar, druge, še zlasti nove, pa bo treba reševati na strokovnih srečanjih tolkalcev.

Franci Krevh

 

Problematika tolkalne terminologije

Ob pisanju Tolkalnega terminološkega slovarja smo naleteli na veliko problemov. Izpostavili jih bomo samo nekaj:

V različnih sestavih in skladbah igrajo tolkalci glasbila, ki niso tolkala. Potezno piščalko naj bi igrali flavtisti, lahko tudi pihalci, nanjo pa pihajo tolkalci. Podobno je s kravjim rogom, kolesarsko hupo in še bi lahko naštevali. Ker je Tolkalni terminološki slovar namenjen tolkalcem, smo se odločili, da vključimo vanj kar največ izrazov, ki so povezani s tolkali in tolkalci. Tako smo ob tipičnih tolkalih upoštevali tudi signalno in ptičjo piščalko, avtomobilsko vzmet, cokle ipd. Opisana so tudi glasbila Orffovega inštrumentarija, nekatera slovenska ljudska glasbila, glasbila, ki se uporabljajo v pedagoške namene.

1. V slovarju je predstavljenih veliko tolkal iz najrazličnejših delov sveta, npr. dadaiko, darabuka, djun djun, kabasa. Zapis njihovih imen smo najpogosteje prilagodili slovenskemu izgovoru.

2. Slovar prikazuje tudi različne oznake, s katerimi zlasti skladatelji predpišejo, kako naj tolkalci igrajo, npr. členki prstov, desna, enakomerno, pusti zveneti, dvojni udarec, oziroma uredijo svoja glasbila, npr. brez mrežice, brez motorja. Vsebuje tudi opise načinov igranja, npr. nemška metoda, hibridna metoda, doseganja določenih učinkov, npr. zaprti tremolo, dvojni tremolo.

3. Slovar vsebuje nekatere izraze, ki pri nas (še) niso v rabi, vendar sodelavci pri tem projektu upamo, da bodo zaživeli.

4. Za večino izrazov smo zapisali angleške, francoske, nemške in italijanske ustreznike. Ti so namenjeni tistim, ki berejo tujo literaturo ali prevajajo slovenska besedila v tuje jezike. V marsikaterem jeziku se ob domačem (ali pa sploh samo) uporablja angleško poimenovanje.

5. Nekaj tujih izrazov je označenih z *, kar pomeni, da smo jih za slovar prevedli. Njihova raba v izvornem jeziku ni potrjena ali pa je zelo redka.

Na področju tolkal se kar naprej pojavljajo novosti: novi inštrumenti, nove tehnike. Slovar rešuje poimenovalne probleme zdajšnjega trenutka. Da bo ohranil svojo vrednost, ga bo treba stalno dopolnjevati.

Nastajanje slovarja

Potreba po tolkalnem slovarju se je že dalj časa kazala na vseh ravneh ukvarjanja s tolkali – skladateljski, izvajalski, muzikološki, pedagoški. Slovar se je pričel izdelovati leta 2011, intenzivneje pa je delo teklo v letih 2012 in 2013, ko je k projektu pristopil Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Pri izdelavi slovarja sta v tem času sodelovala zlasti pobudnik dela tolkalec Franci Krevh in slovaropisna strokovnjakinja Marjeta Humar iz Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Delo je oteževalo pomanjkanje slovenskih besedil s tega področja. Pri reševanju poimenovalnih problemov, razlag in tujih ustreznikov je zelo intenzivno sodeloval širok krog tolkalnih strokovnjakov. Ti so bili vedno na voljo po telefonu, elektronski pošti in pripravljeni tudi osebno pomagati pri delu, svetovati boljšo rešitev. Odprta vprašanja smo reševali na dveh javnih okroglih mizah (Ljubljana 2012, Žalec 2013) in na delavnici (Ljubljana 2013) o tolkalnih poimenovanjih, ki se jih je udeležilo veliko glasbenikov.

Vsebina in ureditev slovarja

• Tolkalni terminološki slovar je prvi razlagalni slovar sodobnega slovenskega tolkalnega izrazja s tujejezičnimi ustrezniki. Vsebuje 634 slovarskih člankov. 
• Nekaterim slovarskim člankom so dodane tudi slikovne predstavitve ali pa t. i. izkaznice glasbil, ki slovarski razlagi dodajajo informacije, ki jih potrebujejo tolkalci ali skladatelji. 
• Slovar ob izrazito tolkalnih izrazih vsebuje tudi poimenovanja za glasbila, ki niso tolkala, a jih v različnih glasbenih sestavih najpogosteje igrajo tolkalci. 
• V okviru slovarskih člankov za moška poimenovanja je navedenih tudi nekaj oblik za ženske, npr. tolkálec -lca m tolkalka -e ž.
• V slovarju je tolkalno izrazje predstavljeno in ovrednoteno s stališča strokovne in jezikovne ustreznosti ter pogostosti rabe. 
• Slovar je dvodelen. V prvem delu so slovarski članki z iztočnico kot izhodiščem, v drugem je iz tujejezičnih ustreznikov, navedenih v slovarskih člankih, oblikovan angleško-francosko-nemško-italijansko-slovenski slovar. Za tak tip ureditve smo se odločili, da uporabniki, ki izhajajo iz tujega jezika, lažje najdejo slovenski izraz.
• Na koncu slovarja dodajamo še kratek prispevek o gongih, razpredelnico o glasovnem razponu tolkal, nekatere simbole, literaturo, uporabljeno pri izdelavi slovarja, ter nekaj oglasov podjetij, ki so podprla izdajo slovarja.

Vrste in zgradba slovarskih člankov

• Izrazje je prikazano v slovarskih člankih. Vsak strokovni izraz je iztočnica (geslo) samostojnega članka. Iztočnice so eno-, dvo- ali večbesedne in praviloma v ednini. 
• Slovarski članki so razvrščeni po abecedi iztočnic.
• Iztočnice so samostalniki, glagoli, prislovi, števniki, pridevniki in besedne zveze, najpogosteje zveza samostalnika in pridevnika. 
• Iztočnica ima navadno en pomen. Če je pomenov več, so označeni z arabskimi številkami. 
• Za prikaz strokovnega izrazja sta uporabljena dva tipa slovarskih člankov: slovarski članki z opisom pomena (definicijo), npr. marimba, in kazalke, npr. marimbafon.

Primera:

marimbafon -a m Ž → marimba 

marimba -e ž melodično tolkalo, večje od ksilofona, na katero se igra s palicami z mehko glavo in ima na okvir po sistemu klaviature pritrjene kromatično uglašene lesene ploščice, ki so za razliko od ksilofona širše in tanjše, najboljše iz honduraškega palisandra, slabše iz padouka, tudi iz različnih sintetičnih materialov, pod katerimi so odmevniki, navadno z razponom od A do c4 S: marimbafon ang.: marimba; fr.: marimba; nem.: Marimba, Marimbaphon; ita.: marimba, marimbafono

• Strokovno in jezikovno ustrezno in pogosteje uporabljano izrazje je prikazano v slovarskem članku z opisom pomena, različnimi pojasnili, lahko z eno ali več sopomenkami (S - SINONIM) in razdelkom PRIM. (PRIMERJAJ), kjer so navedena pomensko podobna poimenovanja. Na koncu slovarskega članka so navedeni angleški, francoski, nemški in italijanski ustrezniki. Večinoma vsi, samo izjemoma kateri od jezikov manjka, ker ga naši sodelavci ne poznajo. 
• Strokovno in/ali jezikovno manj ustrezno oz. manj uporabljano izrazje je prikazano s kazalko, ki s puščico (→Ž) usmerja na ustreznejše ali pogostejše poimenovanje, kjer uporabnik najde opis pomena, tuje ustreznike in druge podatke. 
• Slovarski članek ima več delov: glavo, zaglavje, pomenski in informativni del. 
• Glava vsebuje iztočnico (geslo) z označenim naglasom (mesto, kakovost in dolžina), besednovrstno oznako, lahko tudi število. 
• Pri iztočnici, ki je samostalnik ali samostalniška besedna zveza, so navedeni spol (m, s, ž), drugosklonska končnica, lahko tudi podatek o številu, če je iztočnica v dvojini ali množini. Glagoli ali glagolske besedne zveze so označene z dov. ali nedov. in prvoosebno končnico za sedanji čas. V dveh primerih ima glagol velelniško obliko (stresaj, strgaj). Prislovi ali prislovne besedne zveze imajo oznako prisl. Pridevniki so v določni obliki za moški spol, s končnico sta nakazana tudi ženski in srednji spol, označeni so kot prid. Števniki imajo oznako štev. Nekatere stalno uporabljane besedne zveze nimajo besednovrstnih oznak (z motorjem, z mrežico). 
• Pisava z veliko ali z malo se ravna po Slovenskem pravopisu (2001). Poimenovanja z izimenskimi pridevniki na -ov, -ev ali -in smo zaradi pogostejše rabe zapisali z veliko začetnico (Colgrassov boben, Orffov inštrumentarij). Pravopis pa dovoljuje tudi pisavo z malo.
• Onaglaševanje se ravna po Slovenskem pravopisu (2001). Izrazi, ki jih tam ni, so bili onaglašeni po rabi v stroki.
• Splošnih izgovornih posebnosti slovar ne navaja; tako npr. pri tolkalec tolkalca ni določeno, kako se izgovarja l. 
• Zaglavje lahko vsebuje podatek o izgovoru, izvoru (l. v. - - - -  [lašare vibrare] (ita.)), ženski obliki in krajšavi (pústi zvenéti - - - -  dov. K: l. v.). Izvor se navaja bolj izjemoma kot praviloma, če iz pojasnil ali razlage ni razviden. 
• Pomenski del vsebuje različna pojasnila, opis pomena (definicijo), morebitne sinonime.
• Informativni del sestavljajo razdelek PRIM. in tujejezični ustrezniki.

ang.	angleški ustreznik ali poimenovanje angleškega izvora
dov.	dovršni glagol ali glagolska besedna zveza z dovršnim glagolom
dv.	dvojina
fr.	francoski ustreznik
ita.	italijanski ustreznik ali poimenovanje italijanskega izvora
m	samostalnik ali samostalniška besedna zveza moškega spola
mn.	množina
nedov.	nedovršni glagol ali glagolska besedna zveza z nedovršnim glagolom
nem.	nemški ustreznik
prid.	pridevnik
prisl.	prislov ali prislovna besedna zveza
PRIM.	poglej tudi pomensko podobna poimenovanja
S	poimenovanje, ki ima enak pomen kot iztočnica
s	samostalnik ali samostalniška besedna zveza srednjega spola
štev.	števnik
ž	samostalnik ali samostalniška besedna zveza ženskega spola
→	glej strokovno ali/in jezikovno ustreznejše in pogosteje uporabljano strokovno poimenovanje
1., 2.	številčna oznaka pomenov
( )	okrogli oklepaj za navajanje izvora, pojasnil, številčnih oznak pomenov
[ ]	oglati oklepaj za navajanje izgovora
*	navadno iz slovenščine preveden, v tujem jeziku nepotrjen ali redko uporabljan ustreznik

Blades, J. Percussion instruments and their history. 4. izdaja. Connecticut: The Bold Strummer LTD., 1992, ISBN 0-933224-61-3.

Girsberger, R. A practical guide to percussion terminology. 1. izdaja. Ft. Lauderdale: Meredith Music Publications, 1998. ISBN 1-57463-059-8.

Lang, M., in Spivak, L. Dictionary of Percussion Terms. 2. izdaja. New York: Carl Fischer, 1997. ISBN 0-8258-4155-0.

McNamara, P. Gongs and Tam-Tams: A guide for Percussionists, Drummers and Sound Healers. 1. izdaja. Layerthope: samozaložba, 2012. ISBN 978-0-9573326-0-7.

Percussive notes: Research edition – Acoustics, vol. 19, št. 3, 1982.

Rees, H. O., in Leach, J. Scoring for Percussion and the Instruments of the Percussion Family. 1. izdaja.

Van Nuys: Alfred Publishing Company, 2010. ISBN 0-7390-5279-9.

Adato, J., in Judy, G. The percussionist's dictionary, 1. izdaja. Miami: Bellwin Mills, 1984. ISBN 0-910957-28-2.

Kumer, Z. Ljudska glasbila in godci na Slovenskem. 1. izdaja, Ljubljana: Slovenska matica, 1983.

Škerjanec, L. M. Nauk o inštrumentih. 1. izdaja. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1964.

Grad, A., Škerlj, R., Vitrovič, N. Veliki angleško-slovenski slovar. Ljubljana: DZS, 1994, Slovarji DZS, ISBN 86-341-0824-4.

Ravnikar, B. Osnove glasbene akustike in informatike. 1. izdaja. Ljubljana: DZS, 1999 ISBN 86-341-2650-1.

Michels, U. Glasbeni atlas. 1. izdaja, Ljubljana: DZS, 2002, ISBN: 86-341-3058-4.

Gligo, N. Pojmovnik glasbe 20. stoletja. 1. izdaja. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, 2012. ISBN 978-961-237-564-5.

Notni material – tolkalni parti.