O IMENU, NASTAJANJU IN VSEBINI SLOVARJA
Slovenija je gorata dežela. Na njeno ozemlje segajo Alpe z najvišjim vrhom Triglavom (2864 m), ki je kot simbol slovenstva tudi v državnem grbu. Planinstvo je del identitete slovenskega človeka. S tem stavkom je zajeto bistvo narodovega odnosa do gora, čeprav se je v zadnjih desetletjih življenje močno spremenilo. Zaradi razvoja prometnih sredstev Slovenci zelo veliko potujemo po vsem svetu, vendarle ostaja za velik del ljudi obiskovanje gorskega sveta še vedno pomemben način preživljanja prostega časa, rekreiranja, umetniški navdih, gore so pomembne tudi z gospodarskega stališča: turizem, pašništvo, gozdarstvo ...
Osrednja slovenska organizacija, ki vključuje ljudi, ki hodijo, plezajo v gorah, je Planinska zveza Slovenije. V zadnjih letih pa se zunaj nje ustanavljajo gorniški klubi. Tradicionalno se obiskovanje gora imenuje planinstvo (planine so po Slovarju slovenskega knjižnega jezika visoki hribi, zlasti skalnati), vedno bolj pa se uveljavlja tudi poimenovanje gorništvo (gora, gornik, gornica). Obe imata zagovornike in nasprotnike.
Komisija, ki je izdelala ta slovar, je veliko razmišljala, kako bi ga poimenovala. Nekateri so menili, da bi bilo edino pravilno gorniški, za druge pa bi bilo prav samo planinski slovar. Enotnega mnenja nikakor ni bilo mogoče doseči. Končno smo slovar poimenovali v skladu s slovensko tradicijo (Planinska zveza Slovenije, planinska društva): Planinski terminološki slovar.
V zgodovini je imelo planinstvo kot osvajanje gora narodnostni pomen, predvsem v 19. stoletju, v času narodnostne prebuje. (Opb. 1: Zgodovinski pregled je v glavnem povzet po Silvo Kristan: V gore, Didakta, Ljubljana 1993, in Stanislav Bojan Zupet: Okoljska zavest mladih, vzgoja in izobraževanje, magistrsko delo, FDV 2001.)
Po padcu Napoleona je večina slovenskega ozemlja ponovno prišla v avstroogrsko monarhijo z nemškim uradnim jezikom. Zlasti zgraditev južne železnice in industrializacija ter rast mest so prispevale k višji socialni in izobrazbeni ravni prebivalstva. Prosti čas kot posledica industrializacije je omogočal vse večjemu številu ljudi, da so zahajali v gorski svet. Nemški pritisk na področju planinstva je bil močan, kar se kaže tako v zavrnitvi prošnje za ustanovitev slovenskega planinskega društva leta 1872 kot v kar petih podružnicah Nemško-avstrijskega planinskega društva na Slovenskem (Deutscher und Österreichischer Alpenverein). Pri nas je deloval tudi avstrijski turistični klub (Österreichischer Touristen Club). Ti dve organizaciji sta gradili gorske poti in zavetišča v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah ter Karavankah. Že leta 1876 so npr. zgradili planinsko kočo v Dolini Triglavskih jezer. Za začetek organizirane planinske dejavnosti štejemo ustanovitev društva Triglavski prijatelji 1872, leta 1893 pa je začelo delovati Slovensko planinsko društvo, ki je tudi z gradnjo koč in poti želelo iztrgati slovenske gore iz nemških rok. Boj za slovenske gore je potekal tudi na področju alpinizma. Prelomnico pomeni vzpon čez severno steno Triglava, ki ga je 1910 opravil Henrik Tuma.
Po prvi svetovni vojni smo bili Slovenci vključeni v Jugoslavijo. Vse imetje tujih planincev je dobilo v upravljanje Slovensko planinsko društvo. Po drugi svetovni vojni je bil alpinizem ob alpskem smučanju značilna slovenska dejavnost. Slovenci smo osvajali ne le domače vrhove in stene, pač pa tudi Himalajo, Ande, francoske Alpe. Najbolj znani jugoslovanski alpinisti so bili Slovenci, ki so dosegali svetovne uspehe. Kot alpinisti so se uveljavili tudi slovenski izseljenci, zlasti v Argentini. Tudi po osamosvojitvi so slovenski alpinisti zelo uspešni.
Planinstvo, organizirano zlasti v Planinski zvezi Slovenije, je danes zelo razvejana dejavnost: od izrazito športnih panog (dvoransko, balvansko, športno plezanje), alpinizma (prosto plezanje, himalaizem, andizem) do zabave in rekreacije (izleti v gore, prireditve v gorah, povezane s planšarstvom, ovčjerejo, smučanje ipd.), reševanja v gorah. Sem nekateri prištevajo tudi jamarstvo in moderne športne dejavnosti, kot sta soteskanje in treking.
Planinstvo ima za Slovence tudi kulturni pomen. Že od leta 1895 izhaja revija Planinski vestnik. S pisanjem gorskih vodnikov, priročnikov in spominske literature se ukvarja veliko ljudi. Skorajda vsak pomemben alpinist je napisal knjigo o svojih dosežkih, gore navdihujejo slikarje, pesnike. S planinstvom sta povezana tudi prva slovenska filma V kraljestvu Zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932).
Slovenskim planincem je bilo vseskozi zelo pomembno slovensko izrazje. V marsikaterem planinskem priročniku je na koncu slovarček izrazja. Izrazje so popisovali tudi med preprostimi ljudmi in tako ohranili marsikatero poimenovanje, ki bi bilo sicer pozabljeno. Že leta 1929 je Henrik Tuma pri Slovenskem planinskem društvu objavil Imenoslovje Julijskih Alp, Rudolf Badjura pa Ljudsko geografijo leta 1953. Kasneje sta se z izrazjem med drugimi ukvarjala Vladimir Škerlak, ki je v Planinskem vestniku leta 1965 objavljal Gorniško terminologijo, in Barbka Lipovšek Ščetinin, ki je za potrebe članov Planinske zveze Slovenije leta 1970 napisala interni priročnik Gorsko izrazoslovje. Pri planinskih tiskih so sodelovali znani jezikoslovci, npr. prof. Tine Orel, ki so gojili slovensko knjižno izrazje in jezikovno vzgajali generacije piscev. Ta vpliv je v kultiviranem pisanju čutiti še danes. Bolj sproščen odnos do jezika imajo mlajše generacije. Planinski vestnik kot osrednja revija slovenskih planincev goji tradicijo knjižnega jezika. Revija Grif, (opb. 2: Že sam naslov revije je iz nižjepogovorne strokovne zvrsti, knjižno bi bil to prijem ali oprimek.) ki je bila namenjena modernim tehnikam in smerem planinstva in t. i. adrenalinskim športom, je ob knjižnem strokovnem izrazju sem in tja uporabljala tudi nižje strokovno pogovorno (žargonsko) in slengovsko.
Planinsko izrazje vsebujejo splošni slovarji (Pleteršnikov, (opb.3: Slovensko-nemški slovar, A-O 1894, P-Ž 1895, Ljubljana), Slovar slovenskega knjižnega jezika (opb. 4: Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1975-1990, Ljubljana.). Zanimivo je, da je prvi prevodni slovensko-italijansko-nemški, italijansko-slovensko-nemški in nemško-slovensko-italijanski planinski slovar napisal Italijan iz Trsta Franco Slataper. Prva izdaja opb. 5: Franco Slataper: Vocabolario per alpinisti. Slovarček za planince. Wörterbuch für Bergsteiger, Delegazione regionale del C.A.I. del Friuli-Venezia Giulia, Planinska zveza Slovenije, Ö.A.V - Sektionenverband Kärnten, Ljubljana 1986.) je izšla v Ljubljani, druga, prenovljena in dopolnjena s hrvaščino, pa v Gorici (opb. 6:Franco Slataper: Vocabolario per alpinisti. Slovar za planince. Wörterbuch für Bergsteiger. Rječnik za planinare, Libreria Editrice Goriziana, Gorizia 2000). Posebnost med slovarji na evropski ravni predstavlja večjezični razlagalni slovar (slovensko-nemško-italijansko-francosko-angleško-španski) Sneg in plazovi, ki ga je ob sodelovanju domačih in tujih strokovnjakov napisal Pavle Šegula (opb. 7: Pavle Šegula: Sneg in plazovi, Gorska reševalna služba Slovenije pri Planinski zvezi Slovenije, Mednarodna komisija za reševanje v gorah (Ikar - Cisa), Fondation internationale Vanni Eigemann, Uprava Republike Slovenije za varstvo narave, Ljubljana 1995). Nastal je v okviru prizadevanj Mednarodne komisije za reševanje v gorah (IKAR), da bi vsi alpski narodi uskladili izrazje na področju plazov in reševanja v gorah in z večjezičnimi slovarji omogočili medsebojno komunikacijo. Od vseh načrtovanih slovarjev je doslej izšel samo slovar v slovenskem jeziku.
Delo za Planinski terminološki slovar se je v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU začelo konec leta 1996. Potrebo po večjezičnem razlagalnem slovarju planinskega izrazja so čutili zlasti pisci in prevajalci planinske literature, planinci, plezalci, odpravarji, gorski reševalci, gorski vodniki. Planinska zveza Slovenije je večkrat poskušala oblikovati skupino za izdelavo slovarja, vendar brez uspeha. Zamisel za njegovo izdelavo je dozorela ob sodelovanju Pavleta Šegule in Marjete Humar pri slovarju Sneg in plazovi. K sodelovanju so bili povabljeni strokovnjaki različnih planinskih strokovnih področij in generacij: Stojan Burnik, Marko Čar, Anton Golnar, Božo Jordan, Stane Jurca, Stanko Klinar, Zvonimir Korenčan, Bojan Leskošek, France Malešič, Albin Mlač, Miha Pavšek, Stanko Pintar, Bojan Pollak, Franci Savenc, Franco Slataper, Pavle Šegula, Bine Vengust, Iztok Tomazin, Stanislav Bojan Zupet in še kdo. Ker so bile seje komisije za izdelavo slovarja dopoldne in v Ljubljani, je marsikdo zaradi službe ali drugih obveznosti redno sodelovanje odklonil. Pripravljen pa je bil pomagati pri posameznih vprašanjih. Prvotno so bili potem v komisijo, ki jo je vodila leksikografinja Marjeta Humar, imenovani: Albin Mlač, Božo Jordan, Stane Jurca, Stanko Klinar, Bojan Leskošek, Bojan Pollak, Franci Savenc, Pavle Šegula, Albin Vengust in Stanislav Bojan Zupet, ki so, razen Staneta Jurce in Boža Jordana, vztrajali do konca. Bojan Pollak in Bojan Leskošek se sej nista udeleževala, pripombe in predloge sta dajala po elektronski pošti. Besedilo slovarja pa sta najmanj dvakrat v celoti pregledala. Pri različnih tematikah so s komisijo sodelovali: Jani Bele, Tomaž Klinar, France Malešič, Živa Melik, Pavel Oman, Miha Pavšek, Borut Peršolja, Dušan Petrovič, Dušan Polajnar, Andrej Seliškar, zlasti pa Nada Mlač in še marsikdo drug.
Delo je potekalo v več fazah. Pregledana je bila sodobna slovenska planinska literatura, zlasti od 70. let 20. stoletja naprej: priročniki, revije, planinsko leposlovje, domači in tuji slovarji (npr. Slovar slovenskega knjižnega jezika; Pavle Šegula: Sneg in plazovi; Meteorološki terminološki slovar (opb. 8: Ljubljana 1990), Slovenska kraška terminologija (opb. 9: Ljubljana 1973). Franco Slataper: Slovarček za planince, Vocabolario per alpinisti, Wörterbuch für Bergsteiger; Franco Slataper: Vocabolario per alpinisti. Slovar za planince. Wörterbuch für Bergsteiger. Rječnik za planinare). Iz nje je bilo izbrano najpogosteje uporabljano izrazje planincev, plezalcev vseh vrst, gorskih vodnikov, gorskih reševalcev. Živalska in rastlinska poimenovanja v glavnem niso upoštevana, ker so opisana v botaničnih in zooloških priročnikih. Medicinsko izrazje je prispeval Tomaž Klinar, geografsko, vremenoslovno in ekološko Stanislav Bojan Zupet, izrazje v zvezi s snegom in plazovi Pavle Šegula, splošno planinsko izrazje tudi Bojan Pollak in drugi. Tomaž Vrhovec je pregledal iztočnice, ki se nanašajo na vreme, Jurij Kunaver pa geografske in glaciološke.
Največ pomenskih opisov iztočnic sta pripravila Albin Mlač in Marjeta Humar.
Gradivo je bilo obravnavano po tematskih sklopih, npr. zemljepisno izrazje, plezalska oprema, varovanje, poti, markacije. Vse pomenske opise so na sejah, večinoma dvakrat, pregledali člani komisije, Bojan Pollak in Bojan Leskošek pa sta dajala pripombe pisno.
Zelo težko je bilo poiskati tujejezične ustreznike: sicer obstajajo nekateri slovarji, so pa razmeroma nenatančni. Tudi ta slovar zato marsikdaj navaja pomensko nekoliko širše ali ožje ustreznike. Tujejezični ustrezniki so bili deloma izbrani iz nemško-angleško-špansko-francosko-italijanskega slovarja Lexique multilingue. Alpinisme - Escalade - Ski-alpinisme - Randonnée en haute montagne - Raquette à neige - Descente de torrents (opb. 10: Besançon 1995), ki so ga pripravile École nationale de ski et d'alpinisme, Fédération française de la montagne et de l'escalade, Union internationale des associations d'alpinisme, iz Slataperjevih slovarjev, Šegulovega Sneg in plazovi, iz Malega planinarskega terminološkega rječnika Stanka Gilića (opb. 11: Stanko Gilić: Mali planinarski terminološki rječnik, drugo izdanje, Općinski planinarski savez Rijeka 1978), slovarčkov, dostopnih na medmrežju, ipd., večino angleških, nemških, francoskih, deloma tudi italijanskih ustreznikov pa sta prispevala Pavle Šegula in Stanko Klinar. Pri pregledu angleških ustreznikov je sodelovala Margaret Davis. Italijanske ustreznike je pregledal in temeljito dopolnil Franco Slataper, francoske pa je pravopisno pregledala in deloma dopolnila Lučka Uršič. Vse iztočnice nimajo vseh ustreznikov, ker bi bilo nesmiselno navajati proste, tj. neterminološke prevode.
Odločili smo se, da bi nekatere slovarske opise ponazorili s fotografijami (op. urednic zbirke Terminologišče: velja za knjižno izdajo). Večino sta posnela Albin Mlač in njegova žena Nada.
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem vsem zunanjim sodelavcem, ki so za slovar žrtvovali veliko časa in prispevali svoje znanje, vsem delavcem Sekcije za terminološke slovarje, zlasti pa Mariji Djurović in Karmen Nemec, za vestno delo v času nastajanja slovarja in pri korekturah, recenzentoma, oblikovalki Milojki Žalik Huzjan, založbi ZRC SAZU in predstojnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Varji Cvetko Orešnik za vsestransko podporo.
Marjeta Humar
Ljubljana, avgust 2002