Ljudmila Bokal in Janez Gregori

Simon Atelšek, Marjan Debelak (do decembra 2004), Franc Grajzar, Janez Gregori, Janez Hočevar, Marjeta Humar, dr. Viktor Majdič, Janez Mihelič, Ljudmila Bokal

Zbirka Terminologišče

Urednice zbirke Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Mojca Žagar Karer

Čebelarski terminološki slovar

© 2013, 2009, 2008 ZRC SAZU in Čebelarska zveza Slovenije

Z izjemo slikovnega gradiva je vsebina spletne izdaje enaka tiskani.

Komisija za izdelavo Čebelarskega terminološkega slovarja  Simon Atelšek, Ljudmila Bokal, Marjan Debelak (do decembra 2004), †Franc Grajzar, Janez Gregori, Janez Hočevar, Marjeta Humar (do oktobra 2003), Viktor Majdič, Janez Mihelič

Slovenski in tuji čebelarski strokovnjaki Janez Gregori

Angleški in nemški ustrezniki Bernarda Starman

Svetovalci Janez Hočevar, Janez Gregori, Norbert Jedlovčnik, Jakob Müller

Recenzenti Janko Božič, Aleš Gregorc, Majda Merše

Izdajatelja

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
zanj Marko Snoj
in
Čebelarska zveza Slovenije
zanjo Boštjan Noč

Založnik Založba ZRC, ZRC SAZU
zanjo Oto Luthar

Glavni urednik Aleš Pogačnik

Obdelava z računalniškim programom SlovarRed 2.1 Tomaža Seliškarja in Borislave Košmrlj - Levačič

Računalniški vnos in obdelava gradiva Ljudmila Bokal in Marija Djurović

Korektorji Marjeta Humar, Borislava Košmrlj - Levačič, Nina Ledinek, Cvetana Tavzes in Mojca Žagar Karer

Ljubljana 2013

 

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani
COBISS.SI -ID= 268209920
ISBN 978-961-254-467-6 (html)

Uvodna poglavja

Zahvala

Ob izidu Čebelarskega terminološkega slovarja se vodja projekta lepo zahvaljuje obema ustanovama, ki sta ga sprejeli pod svojo streho, Čebelarski zvezi Slovenije in Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Najlepša hvala tajniku Čebelarske zveze Slovenije Antonu Tomcu, predsednikom v času njegovega nastajanja Lojzetu Peterletu, Francu Čebulju in Boštjanu Noču. Posebna zahvala velja članom Komisije za izdelavo čebelarskega slovarja: Janezu Gregoriju iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, razgledanemu čebelarskemu strokovnjaku, Francu Grajzarju, vestnemu sodelavcu čebelarskih organizacij in Slovenskega čebelarja, Janezu Miheliču, njegovemu dolgoletnemu uredniku in do nedavna zaposlenemu na Čebelarski zvezi Slovenije, dr. Viktorju Majdiču, jezikoslovcu z izbrušenim občutkom za jezikovni stil, Janezu Hočevarju s Slovenskega inštituta za standardizacijo, čebelarju z znanjem angleškega in nemškega jezika, Simonu Atelšku, čebelarju iz mlajših vrst, in Marjanu Debelaku. Hvala tudi germanistki Bernardi Starman in njenim svetovalcem. Lepa zahvala velja tudi recenzentom doc. dr. Janku Božiču, izr. prof. dr. Alešu Gregorcu in izr. prof. dr. Majdi Merše, vsem sodelavcem iz Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, še posebej vodji prof. Marjeti Humar, spec. leks., prejšnji predstojnici prof. dr. Varji Cvetko Orešnik in sedanjemu predstojniku izr. prof. dr. Marku Snoju, Založbi ZRC in Agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Prav lepa hvala za podporo, sodelovanje in pomoč vsem, ki ste kakor koli pripomogli, da je Slovar zagledal beli dan.

 

---

Uvodna beseda

Spoštovana bralka, spoštovani bralec!

S pisano slovensko besedo nas je Primož Trubar umestil v druščino narodov, ki so takrat že bili deležni te omike. In prav v letu slavljenja njegove 500-letnice rojstva prihaja med nas dolgo pričakovani razlagalni Čebelarski terminološki slovar, ki nas tudi na čebelarskem slovarskem področju umešča ob bok drugim narodom. Lahko rečemo, da je njegov pomen večplasten. Odraža bogastvo naše čebelarske kulture in njene dediščine, odraža lepoto in moč izraznosti našega jezika, obenem pa je to poskus, da bi končno poenotili naše strokovno čebelarsko izrazje. Prepričani smo, da bo Slovar pomemben prispevek tudi k bogatitvi slovenskega knjižnega jezika.

Odnos slovenskega človeka do naše kranjske čebele je že od nekdaj nekaj posebnega, rekli bi lahko, kar ljubeč. V opisovanju življenja čebel uporablja besede, ki izražajo medčloveške odnose, lastnosti čebel omenja v pregovorih, čebelarjenje upodabljajo slikarji, opevajo ga pesniki. Ne nazadnje pravimo, da čebela umre! Čebelam skušamo čim bolj pomagati tudi pri nastanitvi. Zanje gradimo posebna poslopja, poslikane čebelnjake, ki so naša posebnost in bogatijo slovensko kulturno krajino. Vse to kaže na zavedanje našega človeka o njegovi trajni povezanosti s čebelami, kar se odraža tudi v tem zapisu čebelarskega izrazja.

Kleno slovensko čebelarsko besedovanje, v katerem bi kar težko našli kakšno popačenko iz tujih jezikov, kaže na tradicijo te plemenite dejavnosti na naših tleh. Smo čebelarski narod in s ponosom lahko rečemo, da je ta narod s svojim znanjem že v preteklosti pomembno prispeval k razvoju čebelarstva tudi v svetu. Zato ni naključje, da je cesarica Marija Terezija za prvega učitelja čebelarstva v prostrani habsburški monarhiji izbrala prav Slovenca Antona Janšo. Prevodi čebelarskih izrazov v Slovarju v tuje jezike so porok, da se bomo s svetom še bolje sporazumevali tudi v prihodnje. In svet z nami.

Čebelarski terminološki slovar je večletno delo dveh ustanov ter skupine čebelam in čebelarstvu predanih strokovnjakov, ki si za opravljeno delo zaslužijo posebno zahvalo in priznanje.

Čebelarska zveza Slovenije

---

Slovarju na pot

Čebelarstvo je področje, ki ima za slovenski prostor in njegovo prepoznavnost poseben pomen. Čas bo njegovo pomembnost dopolnil še z novimi spoznanji, saj v zadnjem času ne samo stroka, ampak tudi ozaveščena javnost vse bolj poudarja njegovo naravovarstveno vlogo. Nedvomno pa je to področje, ki ga označuje misel, da je najlepše, kar človek, priraščen na zemljo, lahko uresničuje pri svojem vsakdanjem delu. Nazoren odraz tega je ljudska umetnost, ki se je z množico motivov, obsegajočih čustvene in miselne vzgibe slovenskega človeka, enkratno izrazila v poslikanih panjskih končnicah. Samoniklost in poseben odnos do predmeta svoje obravnave pa slovensko čebelarstvo potrjuje tudi z izrazi, med katerimi so številni, ki kažejo na samosvoje predstavitvene poti, po katerih so se skozi stoletja oblikovali.

Prvi zapis o slovenskem čebelarstvu najdemo v Slavi vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja (1689). Tako pravi: »Ljubljana v Gorenjo Nemčijo ali na Solnograško in Bavarsko pošilja vsako leto veliko stotov medu za pripravljanje medice, zakaj naša dežela ga ima na pretek ter ob preobilici vina lahko pogreša med in iz njega narejeno medico /.../« (Slava vojvodine Kranjske, 1994, 270) Citat kaže na veliko razširjenost čebelarstva v tistem času in poudarja njegovo pridobitno vlogo. Odraz tega so tudi zapisi o tej dejavnosti v naslednjih stoletjih. V 18. stoletju je o čebelarstvu pisal G. A. Scopoli (1763, 1770); njegovemu pisanju je kmalu sledil strokoven preskok. Anton Janša, učitelj čebelarstva na dunajskem cesarskem dvoru, je z deloma Razprava o rojenju (1771) in Popolni nauk o čebelarstvu (1775) segel v sam strokovni vrh tiste dobe. Nemško pisanim besedilom so se pridružile razprave, pisane v slovenščini. Tako je čebelarstvo krepilo svoje strokovne izrazne temelje in pridobilo izobraževalno vlogo. K temu sta pripomogla še Peter Pavel Glavar, ki je dopolnil in prevedel Janševo delo o čebeljih rojih (1776), in Janez Goličnik s prevodom Janševega dela Popolni nauk o čebelarstvu 1792. leta. V prvi polovici 19. stoletja so o čebelarstvu pisali Peter Danjko (Čelarstvo, Gradec 1831), Jurij Jonke (Kranjski čbelarčik, Ljubljana 1836), Fran Levstik (Bučelstvo po izkušnjah in besedah retenjskega bučelarja Jožefa Oblaka, 1858), Janez Sumper (Slovenski bučelarček, Celovec 1871) in Jernej Černe (Umno čebelarstvo, Ljubljana 1895). Čedalje večja razširjenost čebelarstva je bila vzrok, da so se v drugi polovici 19. stoletja začeli pojavljati čebelarski časopisi in revije. Slovenski čebelar izhaja od leta 1898 in je osrednje glasilo slovenskih čebelarjev še zdaj. V 20. stoletju so se čebelarstvu zapisali Fran Lakmayer, Anton Žnideršič, Donat Jug, Avgust Bukovec s sodelavci, Jože Rihar, Martin Mencej, Stane Mihelič, Janez Poklukar in drugi. Stroko tudi danes raziskovalno in s pisano besedo razvijajo številni pisci, katerim se pridružuje množica tistih, ki so v desetletjih v Slovenskem čebelarju dopolnjevali strokovno misel predvsem z blago naklonjenim odnosom do osrednjega predmeta svojega delovanja, do čebele.

Veliko število piscev pa ni edina posebnost slovenskega čebelarskega izrazja. Njegova enkratnost je tudi v antropomorfizaciji, v tem, da se isti izrazi, ki določajo odnose med ljudmi, rabijo tudi v biologiji čebel. Tu ne gre samo za splošno znan izraz, ki prenehanje življenja čebele jezikovno enači z izrazom za človeka (čebela umre), ampak za celovit pogled na poimenovalne silnice stroke. Čebele v slovenskem jeziku pojejo, jočejo, hodijo na ženitovanjske in svatovske polete. Njihovo sorodstveno razmerje se izraža z izrazi babica, oče (očetna čebelja družina), mati (materna čebelja družina), med seboj so si sestre in bratje (trot brat), so polsestre in vnuki. Srajčka spominja na otroški svet, čebelji kruhek pa na nepogrešljivo vsakodnevno živilo. V panju živijo čebele, ki so delavke, čistilke, dojilje, graditeljice, krmilke, snažilke, čebele so pridne in marljive, so žalostne in srdite. Z malo domišljije je panj z brado in žrelom podoba človeškega obraza. V takem pojmovanju se istovetita človek in žival. K temu je treba dodati tudi primere. Če se v njih, ki so neke vrste jezikovne okamnine, izrazijo posebnosti določenega naroda, smo Slovenci s primero biti priden kot čebela to malo žival povzdignili v merilo delavnosti, v vrednoto, ki je v stoletjih ohranjala naše prednike. Take poimenovalne povezave kažejo veliko navezanost slovenskega človeka na tisto, s čimer se je ukvarjal. Ugotavljati povezave med tem in dejstvom, da je kranjska čebela naša avtohtona vrsta, je nemogoče, pa vendar se vsiljujejo same od sebe.

Poleg počlovečenega gledanja na čebelo pa naše čebelarsko izrazje označuje še bogata sinonimija. Več izrazov z enakim pomenom za en pojem izvira iz pogostosti pojava v stvarnem svetu. Množica izrazov za določen čebelarski pojav tako izhaja iz velike razširjenosti in veljave čebelarstva v preteklosti, ki je tudi po posameznih pokrajinah izoblikovalo svoje izraze. Temu se pridružujejo gospodarska in družbenozgodovinska dejstva, ki potrjujejo pretežno kmečko poreklo naših dedov. Matica je oprašena, sprašena, obhojena, oplemenjena, oplojena. Vsem znan propolis ima domače izraze zamaža, zamaz, zadelavina, smolni vosek.

Obveza, da to naše izročilo ohranimo prihodnjim rodovom, je izpolnjena tudi s tem slovarjem. Tako Čebelarski terminološki slovar ni samo zbirka izrazov, v njem se na samosvoj način izraža duh slovenskega jezika, ki v čebelarstvu potemtakem temelji na posebnem odnosu našega človeka do te dejavnosti. Tudi Slovenski čebelar je v več kot stoletju svojega izhajanja na svojih straneh nanizal veliko takih misli. Med najlepše sodijo prav gotovo te: »Nič čudnega torej, če je med ljudmi pregovor, da s smrtjo gospodarja pomrjejo tudi čebele. Pa bi bilo zelo škoda. Dom brez čebel je kakor vrt brez cvetja – oboje je pusto in prazno, mrtvo. Ne za pomlad ne za poletje ne boste več vedeli, če pokopljete čebele – vse leto vam bo ena sama dolga, meglena enolična zima.« (Slovenski čebelar 1970, 150)

Izid Čebelarskega terminološkega slovarja je zato tudi kulturno dejanje. Slovar bo pripomogel k razpoznavnosti čebelarstva kot stroke, o katere prihodnosti so mnenja različna, k uveljavitvi čebelarskega strokovnega jezika, s tujimi ustrezniki bo omogočil pronik naše stroke v svet, hkrati pa bo utrdil zavest o izvirnosti našega čebelarskega izrazja.

Ljudmila Bokal

---

Potek del pri Čebelarskem terminološkem slovarju

Sestavo čebelarskega slovarja je predlagala Čebelarska zveza Slovenije (v nadaljevanju Zveza), ki je navezala stike z vodjo Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Marjeto Humar. Prvi sestanek za izdelavo čebelarskega slovarja je bil 13. decembra 2002 na sedežu Zveze na Brdu pri Lukovici, ustrezne sklepe o izvedbi projekta pa je sprejel njen upravni odbor na 12. redni seji 21. decembra 2002. Določeno je bilo, da naj bi delo potekalo na rednih sejah in da bi bil slovar normativen, razlagalen in prevajalen. V letu 2003 je delo steklo. Prvih pet sej je vodila Marjeta Humar, nato sta dve vodili skupaj z Ljudmilo Bokal, od 8. seje dalje pa je seje vodila Ljudmila Bokal. Delo se je pospešilo v drugi polovici leta 2003, ko so seje postale redne, najprej na štirinajst dni, spomladi leta 2004 pa vsak teden.

Čebelarski terminološki slovar je skupno delo Komisije za izdelavo čebelarskega terminološkega slovarja (v nadaljevanju Komisije), ki so jo sestavljali: Simon Atelšek, prof., Marjan Debelak, univ. dipl. arh. (do decembra 2004), Franc Grajzar, elektrotehnik, Janez Gregori, prof. biol., Janez Hočevar, univ. dipl. inž., dr. Viktor Majdič, jezikoslovec, Janez Mihelič, univ. dipl. biol., in Ljudmila Bokal, prof., leksikologinja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Komisija se je izoblikovala do poletja 2003 in je od 13. decembra 2004, ko je iz nje izstopil Marjan Debelak, imela stalni sestav. Delovala je na nacionalni ravni in pod okriljem Čebelarske zveze Slovenije in ZRC SAZU, ki sta januarja 2004 sklenila pogodbo o sodelovanju pri izdelavi čebelarskega slovarja. Obe pogodbeni strani sta zagotovili nujno potrebna sredstva. Čebelarska zveza je krila financiranje strokovnjakov, prevajalno delo in izdelavo ilustracij, ZRC SAZU pa leksikografsko delo.

V letu 2003 in delno v letu 2004 je delo potekalo v več fazah, pri čemer je bil poudarek na izpisovanju. Izbrati je bilo treba reprezentativno strokovno literaturo, iz katere smo podčrtovali čebelarske termine in jih vnašali v bazo računalniškega programa SlovarRed 2.1. Obenem so potekala že tudi redakcijska dela. Izpisali smo 32 strokovnih enot. Sklenjeno je bilo, da bodo v slovar zajeti izrazi, ki se uporabljajo v čebelarski literaturi od druge svetovne vojne dalje, starejša čebelarska literatura pa se bo upoštevala primerjalno. Izbrana literatura je obsegala strokovne knjige, učbenike, revijo Slovenski čebelar, strokovne članke, poljudnoznanstveno literaturo in drugo. Na taki podlagi je bil izdelan geslovnik, ki se je sproti dopolnjeval. Ob začetku leta 2007 je Komisija geslovnik ponovno pregledala in ga primerjala s Slovarjem čebelarskih terminov (Dictionary of Beekeeping Terms), ki je izšel v Bukarešti 2003, z dvema priložnostnima seznamoma čebelarskih izrazov in z Zbirko čebelarskih izrazov Walterja Šmida iz leta 1903.

Izrazje se je vse do sklepnih del zbiralo tudi priložnostno, še posebej iz žive rabe; marsikateri izraz so za sprejem predlagali člani Komisije iz svojega poznavanja. Pregledali smo ustrezne spletne strani, besedila ob razstavnih predmetih v Čebelarskem muzeju v Radovljici, pripise k prodajnim izdelkom v prodajalni Zveze in sledili izrazom tudi drugod. Nekaj izrazov sta ob recenziji predlagala in pripravila redakcije zanje doc. dr. Janko Božič z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in izr. prof. dr. Aleš Gregorc s Kmetijskega inštituta Slovenije.

Redakcije smo pripravljali na rednih sejah, ki jih je bilo 161. Podlago za delo na sejah so člani Komisije naredili doma in na individualnih strokovnih sestankih. Vprašanja, ki so zahtevala hiter odgovor, smo reševali s telefonskimi pogovori in z elektronsko pošto.

Ob vpisovanju virov in iztočnic v program sta sodelovali delavki Sekcije za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Marija Djurović, samostojna tehnica, in Karmen Nemec, višja tehnica, ter član Komisije Simon Atelšek. Marija Djurović je ob dokončevanju del iz računalniške baze programa SlovarRed 2.1 izločila v slovar nesprejeto izrazje in sodelovala pri vnašanju tujih ustreznikov ter pri drugih pomembnih tehničnih delih. Komisijo je vodila Ljudmila Bokal. Organizirala in koordinirala je delo, tudi pri izdelovanju ilustrativnega dela, iskanju tujih ustreznikov in recenziranju. Ves čas je vzdrževala stike s Čebelarsko zvezo Slovenije.

Čebelarsko izrazje se je tako iz raznih virov od leta 2003 zbiralo v Sekciji za terminološke slovarje. Sproti se je vpisovalo v računalniški program SlovarRed 2.1. Slovarsko gradivo je bilo s tem programom tudi obdelano. Do novembra 2007 se je v njegovi bazi nabralo 4949 izrazov. Iz te podlage so bili izbrani v slovar sprejeti izrazi. Po mnenju poznavalcev je to tako rekoč popolna zbirka terminov s področja čebelarstva. Tako ima stroka zbrano vse izrazje, od jedrnega, ki je obdelano v slovarju, do obrobnega, ki je prav tako del njenega izraznega sistema.

Komisija je slovar dala v recenzijo doc. dr. Janku Božiču z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in izr. prof. dr. Alešu Gregorcu s Kmetijskega inštituta Slovenije kot čebelarskima strokovnjakoma ter jezikoslovki izr. prof. dr. Majdi Merše z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.

Enajstega septembra 2006 je začela s Komisijo sodelovati germanistka Bernarda Starman, ki je prevzela dopolnjevanje besedila z angleškimi in nemškimi ustrezniki. Pri dokončevanju tega dela so sodelovali Janez Hočevar in Janez Gregori iz Komisije, Jakob Müller iz Sekcije za terminološke slovarje ter Norbert Jedlovčnik.

Predlog, da bi slovarju dodali leksikonski razdelek z glavnimi življenjepisnimi podatki o slovenskih in tujih čebelarskih strokovnjakih in kratek opis njihovih prispevkov k razvoju čebelarstva, je bil podan na začetku del, uresničevati pa se je začel jeseni 2007. Razdelek je dragocen, a ne popoln, prvi leksikonsko zasnovan sistematičen seznam slovenskih in tujih čebelarskih strokovnjakov in njihovih del v slovenščini. Avtor tega dela je Janez Gregori, prof. biol.

Janez Gregori je uredil tudi literaturo. Ta ni pomembna samo kot dokument, iz katerega smo izpisovali gradivo in iskali strokovne informacije, ampak tudi zato, ker je tako rekoč zbirka vsega dosegljivega čebelarskega strokovnega gradiva v času nastajanja slovarja. Janez Gregori je strokovno pregledal tudi latinske izraze.

Predloge iztočnic, ki so (v knjižni izdaji) ponazorjeni z ilustracijami in fotografijami, je pripravila Komisija. Ilustracije je pod strokovnim vodstvom Janeza Gregorija izdelala Andrejka Čufer. Fotografije sta prispevala Janez Gregori in Franc Grajzar. Fotografije čebelarske opreme so delo podjetja Logar trade, d. o. o.

Korekture so brali sodelavci Sekcije za terminološke slovarje Marjeta Humar, Borislava Košmrlj - Levačič, Nina Ledinek, Cvetana Tavzes in Mojca Žagar Karer. Veliko upoštevanja vrednih pripomb je dala Marjeta Humar, k botaničnemu izrazju pa Borislava Košmrlj - Levačič.

S sestavki o našem delu, ki so bili objavljeni v Slovenskem čebelarju, je vodja projekta sproti obveščala strokovno javnost.

Zgradba slovarskih člankov

1.    Splošno

1.1.    Čebelarski terminološki slovar je skupno delo soavtorjev, ki jih je v Komisijo za izdelavo čebelarskega terminološkega slovarja imenovala Čebelarska zveza Slovenije in so prispevali strokovno znanje, in leksikologinje, raziskovalke v Sekciji za terminološke slovarje Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je slovaropisno in jezikovno obdelala gradivo.

1.2.    Terminološki slovarji zajemajo strokovne izraze določenih strok, v našem primeru čebelarstva. Poleg izraza strokovni izraz se v jezikoslovju rabi tudi sopomenka termin.

1.3.    Čebelarski terminološki slovar (v nadaljevanju Slovar) je sodoben razlagalni in informativno-normativni slovar slovenskega čebelarskega izrazja z angleškimi in nemškimi ustrezniki in obrnjenim angleško-slovenskim in nemško-slovenskim razdelkom.

1.4.    Slovar je pisan po slovaropisnih načelih, uveljavljenih v sodobni leksikografiji in pojasnjenih v uvodu.

1.5.    Slovar temelji na gradivu, kar pomeni, da so bili izrazi, obdelani v Slovarju, izbrani iz strokovne literature. To bi lahko razdelili v dve skupini. V prvi je namensko izpisana literatura (strokovne knjige, učbeniki, revije, katalogi). V poglavju Viri in literatura ima taka posamezna enota na koncu bibliografskih podatkov oznako izp. (izpisano). Izraze pa smo našli tudi po priložnostno dostopni literaturi in po neformalnih poteh (časopisi, razstave, splet).

1.6.    Če raba besede ni bila potrjena v gradivu ali poznana pri čebelarskih strokovnjakih, ni bila sprejeta v Slovar.

1.7.    Iztočnice so enote iz izraznega sistema čebelarstva, ki so v rabi od druge svetovne vojne dalje. Načela za sprejem izraza v Slovar so njegova popolna (AŽ-pánj, mática, trót) ali delna umeščenost (nátrijev hidroksíd, karotén) v izrazni sistem stroke, strokovnost izraza, njegova širša raba, aktualnost in slovnična pravilnost.

1.8.    Delna umeščenost izrazov v izrazni sistem čebelarstva je odraz interdisciplinarnosti pojma. Tak izraz je upoštevan, če je bilo v njegovem pojmovnem obsegu mogoče najti čebelarski vidik.

1.9.    Slovar se pojmovno osredotoča na področje čebelarstva, s pomeni nekaterih izrazov pa seže do razreda žuželk, kamor se uvrščajo čebele; primerjaj jájčece (2).

1.10.    Slovar zajema strokovne čebelarske izraze, ki se rabijo v pisnih besedilih; delno je zajeto tudi strokovno pogovorno (mástni sát, mléčkanje) in žargonsko izrazje (lójtrica za odkrívanje sátov).

1.11.    Od neterminološkega čebelarskega izrazja je upoštevano tisto, ki se navezuje na čebelarstvo; zaradi besednih zvez ájdova čebélja páša, macêsnova čebélja páša, smrékov méd so na primer sprejeti izrazi ájda, macêsen, navádna smréka. Pri večpomenskih izrazih je upoštevan le pomen, vezan na čebelarstvo, na primer točíti (méd), umréti.

1.12.    Prizadevanje, da bi besedje zajeli čim širše, se kaže tudi v upoštevanju izrazov za najnovejše pojave v čebelarstvu (CCD, môtnja propádanja čebéljih družín).

1.13.    Pri normiranju izrazov se Slovar opira na Slovenski pravopis 2001 in na Slovar slovenskega knjižnega jezika. Izjema so eponimi. Pri pisavi izlastnoimenskih pridevnikov je na prvem mestu pisava z veliko začetnico. To je odraz še žive povezave lastnega imena in pojma samega. Primerjaj: Albêrti-Žníderšičev pánj, Jánšev pánj.

1.14.    Običajna izgovorna odstopanja od pisave pri domačih izrazih se v terminoloških slovarjih ne navajajo. Uporabnik najde ustrezne podatke v Slovenskem pravopisu 2001 ali v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

1.15.    Strokovno znanje, ki je bilo podlaga za opis pomena strokovnih izrazov v razlagah, izhaja iz časa nastajanja Slovarja in tedaj dosegljive literature. Primerjaj poglavje Viri in literatura. Možnost dopolnjevanja strokovnih pogledov se dopušča.

1.16.    Slovar ima 3078 iztočnic. Razvrščene so po absolutni abecedi.

2.    Glava slovarskega sestavka

2.1.    Glava slovarskega sestavka sega od zapisa iztočnice do oznake za besedno vrsto. Sestavljena je iz iztočnice, iz zapisa njenih slovničnih lastnosti, izgovora, kjer je potrebno, in morebitne dvojnice iztočnice.

2.2.    Glede na število členov so iztočnice eno-, dvo- ali večbesedne. Glede na besednovrstno pripadnost so najpogosteje samostalniki ali samostalniške besedne zveze, pri katerih je pridevniški izraz pogosto izpeljan iz lastnega imena (Glavárjev pánj, Kozínčev pánj). Med samostalniškimi iztočnicami jih ima veliko kratični prvi del (DB-pánj, LR-pánj). Nekaj je tudi samostojnih kratic (HMF). Druga pogosta besedna vrsta iztočnic so glagoli in glagolske besedne zveze.

2.3.    Samostalniki so kot iztočnice navedeni v imenovalniku ednine, glagoli pa v nedoločniku.

2.4.    Prikaz slovničnih lastnosti pri samostalniku zajema oznake za spol (moški, ženski, srednji), rodilnik, ki nakazuje sklanjatveni vzorec, pri glagolih pa oznako za glagolski vid in nakazan spregatveni vzorec (prva oseba ednine sedanjika).

2.5.    Pri dvovidskih glagolih se glagolski vid nosilne razlagalne besede ravna po prvem navedenem vidu (kristalizírati).

2.6.    Iztočnica prinaša tudi informacijo o naglasu, in sicer o njegovem mestu ter kvaliteti in kvantiteti naglašenega samoglasnika. Tonemskega naglasa Slovar ne prikazuje.

2.7.    Izgovor se navaja pri izrazih, ki niso ustaljene enote leksikalnega sistema slovenskega jezika. To so pogosto izpeljanke iz lastnih imen (Langstroth-Rootov pánj, Neiserjev pánj). Skupaj z naglasom je izgovor naveden v oglatem oklepaju.

2.8.    Kadar se ob iztočnici pojavlja pisno, naglasno ali oblikoslovno vzporedna in s pomenom iztočnice popolnoma prekrivajoča se oblika izraza, se ta obravnava kot pisna, naglasna ali oblikoslovna dvojnica. Primer naglasne dvojnice: obnóžina -e in obnožína -e ž. Primer pisne dvojnice: kárnika -e in carnica -e [kárnika] ž. Primer oblikoslovne dvojnice: méd medú in méda m. Razmerje med iztočnico in dvojnico je ovrednoteno z označevalnikoma »in« (obnóžinska grúdica -e -e in obnožínska grúdica -e -e ž) ali s »tudi« (varója -e tudi varóa -e ž).
 
3.    Zaglavje

3.1.    Zaglavje je del slovarskega sestavka, ki sega od oznake za besedno vrsto do začetka razlage.

3.2.    V zaglavju so navedene posebnosti rabe izraza; pri samostalniku je to lahko opozorilo na pogosto rabo v določenem številu (nav. mn., mn.). Primerjaj kápar -ja m nav. mn., súhe čebéle -ih čebél ž mn. Pri glagolu so navedene posebnosti rabe v določeni osebi (nav. 3. os.). Primerjaj: izléči se -léžem se dov., nav. 3. os., oprašíti se -ím se dov., nav. 3. os. Glej tudi seznam označevalnikov.

3.3.    V zaglavju so navedene razvezave kratic v njihovem izvornem jeziku (CCD -- tudi CCD CCD-eja [cecedé -êja] m (ang. colony collaps disorder).

4.    Razlage

4.1.    Razlage so navedene za zaglavjem in pomenijo ubesedenje pomena strokovnega izraza.

4.2.    Za popolno informacijo o določenem pomenu je priporočljivo prebrati razlage vseh izrazov, ki so uporabljeni v razlagah.

4.3.    Nekateri pojmovno razčlenjeni čebelarski pojavi so navedeni le s tipičnim rekcijskim vzorcem iztočnice. Primerjaj akácijeva čebélja páša : čebélja páša na akáciji. Rekcijski vzorec čebelja paša na /.../ bi lahko navezali na vse medovite rastline; da ne bi prišlo do obvestilnega prenasičenja, je tip nakazan z nekaj izbranimi iztočnicami.

4.4.    Slovaropisne zahteve določajo, da so iztočnice, pri katerih je mogoče uveljavljati kategorijo števnosti, navedene v ednini (mátičnica, bráda). Odstop od tega je v primeru, ko pojav ne glede na števnost v svoji predstavi oblikuje celoto in bi bil tak pristop moteč (naletêne čebéle, pakétne čebéle).

4.5.    Razlage so pisane v sedanjiku. Kadar gre za pojav, ki v stvarnosti ne obstaja več, je iztočnica označena s pojasnilom nekdaj.

4.6.    Večina razlag v Slovarju je polnopomenskih. Primerjaj: médna nakláda /.../ naklada s sati, v katerih je med. Pri izrazih, ki so v čebelarskem izraznem sistemu manj rabljeni ali s stališča norme knjižnega jezika manj ustrezni, je namesto razlage za puščico naveden izraz, ki se priporoča. Primerjaj: plemenílni polèt /.../ → paritveni izlet, ájdovec /.../ strok. pog. → ajdov med.

4.7.    Za iztočnico, ki ima v slovarskem sestavku puščico, se v slovaropisju uporablja izraz kazalka. Kazalka se imenuje tudi puščica v takem slovarskem sestavku.

4.8.    Če je pri več izrazih enaka razlaga, pomeni, da so sopomenke in da se enako pogosto uporabljajo.

4.9.    Razmerje med nekaterimi dvojicami izrazov, ki se pomensko popolnoma prekrivajo, samo delno pa se razlikujejo po izrazni obliki, je prikazano s povratno puščico (matica : čebelja matica; AŽ-panj : panj AŽ). Glej tudi seznam označevalnikov.

4.10.    Glagolniki in druge z osnovno besedo v besedni družini besedotvorno povezani izrazi so sprejeti v Slovar zato, ker so rabljeni v razlagah drugih izrazov. Poleg tega jih potrjuje tudi raba. Primerjaj prestávljanje sátov, prezračevánje.

4.11.    Če ima strokovni izraz več pomenov, so navedeni z arabskimi številkami. Primerjaj čebéla, čebelnják.

4.12.    Arabske številke v oklepaju ob sopomenkah in izrazih, navedenih za označevalnikom PRIM., označujejo številko pomena, ki ga je treba upoštevati za popolno informacijo pri dopolnilnem izrazu (čebéla délavka -e -e ž nav. mn. spolno nerazvita samica v čebelji družini, ki opravlja dela v panju, nabira medičino, mano, cvetni prah, drevesno smolo, prinaša vodo, oprašuje večino žužkocvetnih rastlin S: čebéla (3).

4.13.    Številčni podatki so v literaturi pogosto različni, zato v razlagah praviloma niso zajeti. Izjema je pojmovna skupina panjev. V razlagah teh so navedene tiste mere panjev, ki se v literaturi najpogosteje navajajo.

4.14.    V razlagah botaničnih terminov so se avtorji oprli na Malo floro Slovenije, 2007, avtorjev Andreja Martinčiča, Toneta Wraberja, Nejca Jogana, Vlada Ravnika, Andreja Podobnika, Borisa Turka in Branka Vreša.

4.15.    Nosilna razlagalna beseda je pri pojmovni skupini medovitih rastlin, kadar pomeni rod, v množini, da je opazna vez med latinskim izrazom na koncu razlage in med pomenom izraza, ki zajema več vrst rastlin. Primerjaj javor, jelša. Množina razlagalne besede pri medovitih rastlinah pomeni potemtakem več vrst v določenem rodu. Dodatno informacijo k temu prispeva tudi okrajšava spp.

4.16.    Sopomenke (sinonimi) so označene z označevalnikom S in so navedene za polnopomensko razlago. Če je bilo mogoče med njimi vzpostaviti jezikovno normativno razmerje, so razvrščene od bolj priporočljive k manj priporočljivi, sicer pa so navedene po abecedi. Primerjaj: oprašêna mática /.../ matica po oprašitvi ali umetni osemenitvi S: sprašêna mática, obhójena mática, oplemenjêna mática, nestrok. oplojêna mática.

4.17.    Ne glede na to, da so nekatere dvojice izrazov prikazane enakovredno, je v razlagah glede na slovaropisna pravila uporabljena tista, ki ji stroka daje neveliko prednost in je nekoliko pogostejša. Glede na to se v razlagah uporablja na primer LR-pánj in ne pánj LR.

4.18.    Slovnično pojasnilo v zvezi s čebele nakazuje skladenjsko vezavo; v taki besedni zvezi izraz čebele, ki se lahko izmenjuje z drugimi izrazi, nastopa kot osebek. To pojasnilo nakazuje glede na stroko omejeno vezavo, in sicer le z določenim osebkom, v primerjavi z drugimi izrazi, ko je vezava splošnejša. Primerjaj šíriti gnézdo -im -- nedov. 1. v zvezi z matica povečevati obseg zaleganja spomladi zaradi večjega prinosa medičine in cvetnega prahu v panj. Glej tudi seznam označevalnikov.
 
5.    Označevalniki

5.1.    Označevalniki so slovarske oznake, ki imajo slovarsko jezikovno vrednost. Nanašajo se na slovnične lastnosti (m, ž, s) ali na funkcijsko zvrst, v kateri se izraz uporablja (strokovno pogovorno, nestrokovno, nestrokovno pogovorno, žargonsko). Slovar izhaja iz norme knjižnega jezika, zato imajo označeni izrazi za puščico priporočeno sopomenko iz te funkcijske zvrsti.

5.2.    K strokovno popolnejši pomenski informativnosti slovarja prispeva označevalnik PRIM.

5.3.   Za označevalnikom PRIM. so navedene z iztočnico pomensko povezane iztočnice iz iste ali sorodne pojmovne skupine ali pa iztočnice, ki imajo antonimni, nasprotni pomen. Primerjaj: medíšče /.../ prostor v panju s satjem, v katerega čebele odlagajo medičino in mano in v njem poteka zorenje medu PRIM. plodíšče. Glej tudi seznam označevalnikov.

5.4.    Za označevalnikom PRIM. so uvrščeni izrazi s polnopomensko razlago. Izrazi, ki so prikazani s kazalko (puščico), niso navedeni.

5.5.    Za označevalnikom PRIM. so izrazi navedeni po abecedi oz.  po pomenski bližini z iztočnico.

5.6.    Strokovno pogovorno (strok. pog.) so označeni izrazi, ki se rabijo v strokovnih pogovorih o praktičnih zadevah. To so pogosto enobesedni izrazi, ki imajo kot sopomenko dvočlenski strokovni izraz (polovíčar : polovíčni AŽ-pánj, potíti, klája). Ker k razumevanju strokovno pogovornih izrazov pripomore jezikovna situacija, pisana beseda pa živi zunaj take določenosti, so tako označeni izrazi za pisana besedila manj primerni. Glej tudi seznam označevalnikov.

5.7.    Nestrokovno (nestrok.) so označene besede, ki so pogoste in v splošni rabi, vendar nosijo v sebi pri uporabnikih večinoma nezavedno strokovno pomanjkljivost ali imajo nenavadno predstavno navezavo (nabírati méd, dívji méd). Ker niso v skladu z uveljavljeno terminologijo, jih stroka zavrača. Glej tudi seznam označevalnikov.

5.8.    Označevalnik nestrokovno pogovorno (nestrok. pog.) pri medovitih rastlinah pomeni nepoznavalsko, laično rabo zlasti v govorjenju (brìn /.../ nestrok. pog. → navadni brin). Izrazna oblika iztočnice je povezana z opuščanjem pridevnika v taki besedni zvezi (navádna smréka : smréka). Glej tudi seznam označevalnikov.

5.9.    Pri nekaterih iztočnicah iz pojmovne skupine medovite rastline je opuščen pomen rod; to je taksonomska postavka botanike, ki s stališča čebelarstva ni pomembna.

5.10.  Žargonsko (žarg.) so označeni izrazi, pri katerih je predstava z drugega strokovnega področja zelo močna (cemêntni méd, porézati méd). Glej tudi seznam označevalnikov.

5.11.  Zastarelo (zastar.) so označeni izrazi, ki se zdaj ne rabijo več ne v pisnih ne v govorjenih besedilih (ròj negódnik). Glej tudi seznam označevalnikov.
 
6.    Tujejezični ustrezniki

6.1.    Ustrezniki v angleškem in nemškem jeziku so navedeni le pri izrazih, ki imajo polnopomensko razlago. Pri iztočnicah, ki so razložene s kazalko (puščico) ali dvosmerno puščico, ni tujejezičnega ustreznika.

6.2.    Glede na posebnosti slovenskega jezika in naše čebelarske terminologije se nemški in angleški ustrezniki včasih ne pokrivajo popolnoma s pomenom slovenskega izraza. Lahko so pomensko ožji ali širši.

6.3.    Če v angleškem ali nemškem jeziku obstaja za določen slovenski izraz neustaljen ustreznik ali pa je preveden po smislu, je tuji izraz ali prevodni opis označen z zvezdico.

6.4.    Nekateri zelo ozko specializirani in zlasti na slovensko okolje vezani izrazi nimajo tujega ustreznika ali prevodnega opisa.

6.5.    Nemški in angleški ustrezniki so navedeni tudi ob posameznih pomenih določenega izraza. Če isti tuji ustreznik velja za več pomenov, je kot skupen izraz naveden za zadnjim pomenskim razdelkom.

6.6.    Nemški ustrezniki imajo oznake m. (maskulinum) za moški spol, f. (femininum) za ženski spol, n. (nevtrum) za srednji spol in v. (verbum) za glagol.

6.7.    Znanstvena imena iztočnic (latinski izrazi) so navedena v strokovnih pojmovnih skupinah, ki se navezujejo na stroke, pri katerih je latinsko izrazje ob slovenskem del njihovega izraznega sistema (na primer anatomija čebel, čebelje bolezni, kaparji, medovite rastline, čebelje vrste, ušice). Čeprav ne zajemajo pomenske sestavine iztočnice, so navedena v razlagah, navadno na njihovem koncu in ne v razdelku pod pomenskim delom slovarskega sestavka. Znanstvena imena večajo strokovno pomensko obvestilnost in nimajo vloge pri prevajanju kot angleški in nemški ustrezniki.

6.8.    Komisija za sestavo čebelarskega slovarja bo hvaležna za vsakršne pripombe, ki jih lahko pošljete na Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Sekcija za terminološke slovarje, Novi trg 4, 1000 Ljubljana, pripis: za Čebelarski terminološki slovar.

Ljudmila Bokal

Krajšave in označevalniki

ang.	angleško
dov.	dovršni glagol ali dovršna glagolska besedna zveza
f.	femininum; samostalnik ženskega spola pri nemških ustreznikih
gl.	glej pisno ustreznejšo in pogostejšo dvojnico
glej	glej iztočnico z razlago, v kateri je naveden latinski izraz
in	uvaja enakovredno pisno, naglasno ali oblikoslovno dvojnico
izp.	bibliografska enota, izpisana za slovarsko gradivo; glej poglavje Viri in literatura
K	kratica, tj. ustaljena krajšava iz začetnih črk izraza
lat.	latinsko
m	samostalnik ali samostalniška besedna zveza moškega spola
m.	maskulinum; samostalnik moškega spola pri nemških ustreznikih
mn.	množina; izraz se uporablja v množini
n.	nevtrum; samostalnik srednjega spola pri nemških ustreznikih
nav. mn.	navadno v množini; izraz se uporablja navadno v množini
nav. 3. os.	navadno 3. oseba; glagol se navadno uporablja v 3. osebi
nedov.	nedovršni glagol ali nedovršna glagolska besedna zveza
nekdaj	pojav, predmet, ki je obstajal v preteklosti; izraz zanj še obstaja
nem.	nemško
nestrok.	nestrokovno; stroka izraz zavrača
nestrok. pog.	nestrokovno pogovorno; izraz se uporablja zlasti v pogovorih, za strokovno pisno in javno rabo ni primeren
pl.	plural; množina pri tujih ustreznikih
PRIM.	primerjaj izraz iz sorodne ali iste pojmovne skupine ali izraz z nasprotnim pomenom
S	sopomenka (sinonim); strokovni izraz z enakim pomenom
s	samostalnik ali samostalniška besedna zveza srednjega spola
sp.	krajšava, ki v sistematiki organizmov pomeni eno vrsto določenega rodu
spp.	krajšava, ki v sistematiki organizmov pomeni več vrst določenega rodu
strok. pog.	strokovno pogovorno; izraz se uporablja se zlasti v pogovorih, za strokovno pisana besedila je manj primeren
tudi	uvaja manj rabljeno pisno, naglasno ali oblikoslovno dvojnico
v.	verbum; glagol pri nemških ustreznikih
v zvezi s čebele	v besedni zvezi izraz v poševnem tisku nastopa kot osebek; glede na vezavo ob posameznih iztočnicah se izraz v poševnem tisku lahko izmenjuje z drugimi
zastar.	zastarel izraz, ki se uporablja v starejši literaturi
ž	samostalnik ali samostalniška besedna zveza ženskega spola
žarg.	žargonski izraz; za strokovna besedila ni primeren
→	puščica, kazalka, napotilo k strokovno ali/in jezikovno ustreznejšemu ali pogosteje uporabljanemu izrazu, kjer je celotna informacija o strokovnem izrazu
↔	dvosmerna puščica kaže na enakovredno izrazno obliko in pomensko popolnoma prekrivajoča se termina. Vsa informacija o obeh izrazih je ob izrazu na desni strani dvosmerne puščice.
/	ali
( )	okrogli oklepaj za navajanje pojasnil
[]	oglati oklepaj za navajanje izgovora
*	iz slovenščine preveden, v angleščini oziroma nemščini neustaljen angleški ali nemški ustreznik ali prevodni opis

Spletni vir

http://www.beekeeping.com/goodies/beekeeping_glossary.htm

Viri in literatura

Aeshimann, D., K. Lauber, D. M. Moser & J. P. Theurillat, 2004: Flora alpina, I., II. in III. del. Haupt Verlag, Bern, Stuttgart, Wien, 1159 + 1188 + 323 strani.

Aichele, D., M. Golte – Bechtle, 2004: Kaj neki tu cveti? V naravi rastoče srednjeevropske zelnate kritosemenke. Založba Narava, 447 strani.

Babić, S. (ur.), 1990–: Terminološki rječnici Jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, Razred za filologiju. Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, Zagreb.

Bokal, L., 2007: Strokovno izrazje glede na predmet svoje obravnave (ob primeru slovenskega čebelarskega izrazja). V: JESENŠEK, M. (ur.): Mednarodni znanstveni simpozij Besedje slovenskega jezika. Maribor, 18.–19. maj 2007: zbornik povzetkov. Filozofska fakulteta. Maribor, strani 26–35.

Bukovec, A., S. Mihelič, S. Raič, V. Rojec (ur.), 1955: Sodobno čebelarstvo, teoretični del. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, Ljubljana, 432 strani; izp.

Bukovec, A., S. Mihelič, S. Raič, V. Rojec (ur.), 1958: Sodobno čebelarstvo, praktični del. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, Ljubljana, 678 strani; izp.

Čižmárik, J., 2003: Osobnosti apidológie I. Alexandra, Bratislava, 227 strani.

Ćerimagić, H., J. Rihar, Ð. Sulimanović, 1981: Bolezni, škodljivci in zastrupitve čebel. Čebelarska zadruga Ljubljana, 123 strani; izp.

Debelak, M., 1991: Čebelarjeva opravila. ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 78 strani; izp.

Debelak, M., 2004: Moje življenje s čebelami. Samozaložba, 68 strani.

Dictionary of Beekeeping Terms, Volume 10 (2003). Apimondia Publishing House, Bucharest, 287 strani; izp.

Droege, G., 1993: Die Honigbiene von A bis Z: ein lexikalische Fachbuch. Deutscher Landwirtschaftsverlag Berlin GmbH, Ehrenwirth, 325 strani.

Enciklopedija Slovenije. Ur. Marjan Javornik idr. 1987–2002, Mladinska knjiga, Ljubljana.

Engel, S. M., 1999: The Taxonomy of Recent and Fossil Honey Bees (Hymenoptera: Apidae; Apis). J. Hym. Res., Vol 8 (2), strani 165–196.

Esenko, I., 1990: Zreja čebeljih matic. ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 102 strani.

Gleim, K. H., 1984: Die Honigtautracht. Delta-Verlag GmbH, Sankt Augustin 3, 320 strani.

Gnilšak, I.(ur), 2003: Kranjska čebela – Tradicija in dediščina v sodobnem čebelarstvu na Slovenskem. Zbornik Čebelarskega muzeja. Izdali Muzeji radovljiške občine, Radovljica, 247 strani.

Goodman, L., 2003: Form and Function in the Honey Bee. IBRA – International Bee Research Association, 220 strani.

Graham, J. M. (ur.), 1993: The Hive and the Honey Bee. Dadant & Sons, Hamilton, Illinois, 1324 strani.

Gregorc, A., 2002: Medonosna čebela in osnove čebelarjenja. Veterinarska fakulteta, Ljubljana, 125 strani; izp.

Gregori, J., 1984: Mladi čebelar. Mladinska knjiga, Ljubljana, 63 strani; izp.

Gregori, J. (ur.), 2008: Slovenija – domovina kranjske čebele. Čebelarska zveza Slovenije, 60 strani.

Gregori, J., J. Poklukar, J. Mihelič, 2003: Kranjska čebela (Apis mellifera carnica) v Sloveniji. Ob kongresu Apimondije v Ljubljani, Slovenija 2003, Čebelarska zveza Slovenije, 45 strani.

Herold, E., 1974: Čebele in zdravje. Založba Obzorja Maribor, Maribor; 253 strani; izp.

Javornik, F., L. Kastelic, A. Krajnc, J.Mihelič, E. Senegačnik, J. Senegačnik, U. Vidmar, 1984: Čebelarstvo. ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 383 strani; izp.

Javornik, F., F. Šivic, T. Obal, J.Mihelič, J. Rihar, M. Milohnoja, D. Železnikar, A. Mižigoj, D. Engelman, 1987: Zdravstveno varstvo čebel – priročnik za čebelarje. Zveza čebelarskih društev Slovenije in Republiška veterinarska uprava SR Slovenije, Ljubljana, 93 strani; izp.

Kapš, P., 1998: Med in zdravje. Založba ERRO Novo mesto, Novo mesto, 261 strani.

Katalog: Bienen-Voigt & Warnholz Versand, 2000, Norderstedt, 94 strani.

Katalog: Čebelarska oprema, Logar Trade, d. o. o., 2007–2008, Šenčur, 44 strani; izp.

Katalog: Čebelarski muzej Radovljica, 1998. Založili Muzeji radovljiške občine ob 200-letnici smrti slovenskega čebelarja Antona Janše (1734–1773). Dopolnjen ponatis. Tekste in povzetek so pripravili: E. Cevc, I. Gnilšak, S. Mihelič, A. Polenec. Brez oznak strani.

Katalog: Der Imker-Katalog Graze, 2003,Weinstadt – Endersbach, 82 strani.

Kemija. Zbirka Tematski leksikoni, 2004. Ur. M. Benedičič. Izdala in založila Učila international, založba, d. o. o., Tržič, 442 strani.

Kropej, H., 1990: Poslikane panjske končnice. Mohorjeva družba v Celovcu, Celovec, 96 strani; izp.

Leksikon kemije, 2001. Zbirka Mali leksikoni. Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana, 2001, 245 strani.

Martinčič, A.,T. Wraber, N. Jogan, A. Podobnik, B. Turk, B. Vreš, 2007: Mala flora Slovenije. Tehniška založba Slovenije, 967 strani.

Maurizio, A., F. Schaper, 1994: Das Trachtpflanzenbuch: Nektar und Pollen – die wichtigsten Nahrungsquellen der Honigbiene. Ehrenwirth, 334 strani.

Meglič, M., 2004: Čebelji pridelki, pridobivanje in trženje. Čebelarska zveza Slovenije, 96 strani.

Mencej, M. (ur.), 1976: Ob 200-letnici pisane besede o slovenskem čebelarstvu. Zveza čebelarskih društev Slovenije, Ljubljana, 335 strani; izp.

Mencej, M., F. Kolenc, 1978: Priročnik za čebelarske začetnike. Zveza čebelarskih društev Slovenije, Ljubljana, 126 strani.

Mihelič, J. (ur.), 2003: Zbornik referatov, XXVI. Izdala in založila Čebelarska zveza Slovenije, 55 strani; izp.

Mlaker – Šumenjak, M., 1998: Čebela se predstavi. Čebelarska zveza Slovenije, Ljubljana, 112 strani; izp.

Naravoslovje – leksikon, 1996. Cankarjeva založba, 700 strani + priloge.

Norman, J., 1993: Med. ČZP Kmečki glas, Ljubljana, 41 strani; izp.

Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev. Tehniška založba Slovenije, 684 strani.

Po bečelah se vižej, 2003. Osnovna šola Žirovnica, 55 strani.

Poklukar, J. (ur.), 1998: Od čebele do medu. Kmečki glas, 472 strani; izp.

Pripovedi s panjev, 2. del, 1995. Izdali Muzeji radovljiške občine – Čebelarski muzej, Radovljica. Tekst I. Gnilšak. Brez oznak strani.

Pripovedi s panjev, 1992. Založili Muzeji radovljiške občine – Čebelarski muzej, Radovljica. Tekst E. Cevc, I. Gnilšak. Radovljica. Brez oznak strani.

Rihar, J., 1956: Praktično čebelarjenje. Kmečka knjiga, Ljubljana, 308 strani.

Rihar, J., 1972: Vzrejajmo boljše čebele. Zavod za čebelarstvo Ljubljana, Ljubljana, 157 strani; izp.

Rihar, J., 1975: Čebelarjenje v nakladnem panju. Zavod za čebelarstvo Ljubljana, Ljubljana, 106 strani; izp.

Rihar, J., 1992: Mana iglavcev, napovedovanje gozdnega medenja. Pansan, Ljubljana, 136 strani; izp.

Rihar, J., 1999: Varoza čebel. Pansan, Ljubljana, 135 strani; izp.

Rogelj, M. (ur.), 2000: Čebelarska kronika. Čebelarsko društvo Cerklje na Gorenjskem, Cerklje, 100 strani; izp.

Ruttner, F., 1992: Naturgeschichte der Honigbienen. Ehrenwirth, 357 strani.

Senegačnik, E., J. Senegačnik, 1966: Med, naša vsakdanja hrana in zdravilo. Medex in Zveza čebelarskih društev za Slovenijo, Ljubljana, 84 strani; izp.

Sket, B., M. Gogala, V. Kuštor (ur.), 2003: Živalstvo Slovenije. Tehniška založba Slovenije, Ljubljana, 664 strani.

Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994: SAZU, ZRC SAZU, Ljubljana.

Slovenski biografski leksikon, I. do XV. zvezek, 1925–1991.

Slovenski čebelar. Ur. J. Mihelič idr. 1955–2008. Čebelarska zveza Slovenije, Ljubljana; izp. letnik 1960, 1970, 1980, 1990, 2000.

Slovenski medicinski slovar, 2002. Glavni ur. M. Kališnik. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani. Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Zdravniška zbornica Slovenije, Ljubljana, 1007 strani.

Snodgrass, R. E., 1984: Anatomy of the Honeybee. Cornell University Press, 334 strani.

Snoj, N., J. Rihar, M. Osredkar, S. Petelin, 1962: Obolenja čebel in čebelje zalege. Republiška komisija za zatiranje čebeljih bolezni pri Sekretariatu izvršnega sveta LRS za kmetijstvo; izp.

Sulimanović, Ð., V. Jenčič, 1996: Čebelja družina in njene bolezni. Veterinarska fakulteta, Ljubljana, 88 strani.

Šivic, F.,2003: Živeti s čebelami – Living with bees – Leben mit bienen – Vivere con le api – Vivre avec les abeilles – Vivir con las abejas. Izdalo in založilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije, Ljubljana, 100 strani.

Šivic, F., 1974: Gozdno medenje in proizvajalci mane. Zveza čebelarskih društev Slovenije, Ljubljana, 31 strani; izp.

Šmid, W., 1903: Zbirka čebelarskih izrazov. Uredniška priloga Slov. čebelarja št. 7., l. 1903, 16 strani; izp.

Umeljić, V., 2002: U svetu cveća i pčela: atlas medonosnog bilja, 1. Kragujevac, 738 strani.

Umeljić, V., 2003: U svetu cveća i pčela: atlas medonosnog bilja, 2. Kragujevac, 736 strani.

Veliki slovar tujk, 2002. Ur. M. Tavzes; Cankarjeva založba, Ljubljana, 1303 strani.

Veterinarski terminološki slovar, A–B, 1988. Ur. I. Brglez. Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani, Terminološka komisija in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 173 strani.

Veterinarski terminološki slovar, C–G, 1987. Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani, Terminološka komisija in Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 133 strani.

Veterinarski terminološki slovar, H–K, 1992. Ur. I. Brglez. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center in Veterinarska fakulteta v Ljubljani, Terminološka komisija – Podkomisija za veterinarsko terminologijo, Ljubljana, 141 strani.

Veterinarski terminološki slovar, L–O, 1996. Ur. I. Brglez. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Veterinarska fakulteta v Ljubljani, Terminološka komisija, Ljubljana, 148 strani.

Veterinarski terminološki slovar, P–R, 1999. Ur. I. Brglez. Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani; Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana, 185 strani.

Veterinarski terminološki slovar, S–Š, 2002. Ur. I. Brglez. Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Ljubljana, 178 strani.

Veterinarski terminološki slovar, T–Ž, 2006. Ur. I. Brglez. Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Ljubljana, 223 strani.

Vetrovec, J. (ur.), 1982: Apiterapija – Zdravljenje s čebeljimi pridelki. Posebna izdaja Zdravja, mesečnika o zdravju telesa, duha in okolja, št. 6, ČGP Delo, TOZD Revije, Ljubljana, 98 strani; izp.

Winston, M. L., 1991: The biology of the honey bee. Harvard University Press, 281 strani.