Kategorija živosti je pojav, omejen na izbrano skupino samostalnikov moškega spola, ki so »živi« ali živim podobni, iz živih nastali (mož, otrok, slon, Janez, duh, rak …), poimenovanja avtov (golf, volvo …) in kart (as, adut, škis, pagat, mond, joker, pik …) in še bi se našlo. Konkreten odgovor na vaše vprašanje je, da je tudi samostalnik adut mogoče pregibati kot žive samostalnike. Tega podatka sicer res ne najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ne v prvi ne v drugi izdaji, a slovar Slovenskega pravopisa 2001 pa že opozarja na to možnost z oznako tudi živ., čeprav je z zgledi ne nakazuje:

adút -a m, tudi živ. (ȗ) vzeti karte z adutom; poud. biti glavni adut moštva |biti najboljši igralec|

K temu, da se je pri adutu razvila možnost pregibanja po živi sklanjatvi, je zagotovo pripomoglo dejstvo, da samostalnik poleg karte pomeni tudi živo bitje – najboljšega igralca. Vzporedno je tako tudi pri pajacu, ki je v prvem pomenu izraz za človeško bitje. Prim. redakcijo v Slovenskem pravopisu 2001:

pajác -a m s -em člov. (ȃ) cirkuški pajac klovn, burkež; živ. gumijast pajac |igrača|; obleči pajaca |oblačilo|; slabš. biti komu za pajaca |podrejati se samovolji koga|

Iz povedanega sledi, da samostalniki, ki v enem od svojih pomenov pomenijo živo bitje, tudi pri pregibanju v drugih pomenih navadno razvijejo žive oblike v tožilniku: oblekel je pajaca.

Vsekakor pa obstajajo tudi izjeme od nakazanih pravil, ki jih ni mogoče vedno pojasniti., npr.: pust, lulek, lulček, puto (`kip`), rešilec (`avto`), robot, smrček …

To velja tudi za vse apelativizirane samostalnike: Ribničan (preb. i.) --> ribničan (fižol) in še trboveljčan (premog), vipavec …, imena nagrad (viktor, oskar, kresnik).

Helena Dobrovoljc (julij 2015)